Od mlade plavalke, ki je podirala rekorde, bila odlična v šoli, se je v času srednje šole sama preselila iz Koroške v Ljubljano z namenom, da uresniči svoje sanje.Tako se je osvobodila izpod zavetja staršev, sledila svojemu srcu in ne poslušala drugih. Faks novinarstva in športa je končala v štirih letih, se posvečala glasbeni karieri kot članica skupine Make up 2, Laibach, The Stroj,itd. Danes ima lastno agencijo in skrbi za prepoznavnost številnih glasbenikov.

Srečali sva se v sobot zvečer, na Terasi v Kranju. Prepoznala sem jo že od daleč. Minilo je sedem let, a njen videz ostaja enako prepoznaven. Iskreno me je objela in šepnila: ''moja punčka''. Spet sva stali druga nasproti druge. Spet sem bila njena 12-letna punčka, njena plavalka, ona pa moja trenerka in zaupnica. In govorili sva brez prestanka več ur, saj se je v teh sedmih letih marsikaj spremenilo. Z navdušenjem mi je razlagala o svojem življenju in me zabavala ob prigodah njenega nedavnega potovanja v Ameriko, natančneje Los Angeles.

Eva opiši svojo pot do uspeha. S katerimi ''pastmi'' si se na tej poti srečevala?

Moja izkušnja je, da nič ni samo po sebi umevno in da je za vsak uspeh potrebno garanje, vztrajnost, natančno določen cilj. Največja past pa so ljudje, ki se izdajajo za nekaj, kar niso - preden ugotoviš, katero mesto pripada komu, lahko že zapraviš veliko priložnosti in časa. Vsaka pot je pisana in obenem do neke mere trnova, a je pomembno tudi, da v sami poti uživaš. Da ne vidiš pred sabo le cilja, ampak da je že sama pot nekaj, kar te polni s pozitivo, te izpolnjuje in v čemer uživaš.

So se sanje majhne punčke uresničile?

Ne. Moje zares prave sanje, ki so bile sicer povsem realna želja, so bile nastop na olimpijskih igrah. Kot še ne 14-letna plavalka s kupom državnih rekordov sem v Ljubljano prišla trenirat, a takrat so bile v klubih in krovni organizaciji v ospredju spletke namesto skrbi za plavalce -  tudi selektorja je brigalo samo za plavalce iz kluba, kjer je delal, vsi ostali smo bili dobesedno prepuščeni sami sebi in brez vsakršne podpore -  in tako je v tistem času veliko nadarjeni plavalcev hitro končalo kariero. Dolgo sem prebolevala vse skupaj. Ampak nenazadnje, koliko ljudem se pa uresničijo sanje? Jaz sem si potem zarisala nove sanje in šla naprej. Nisem človek, ki bi lahko cepetala na mestu.

S fantom sta nedavno obiskala Ameriko. Kakšen je bil prvoten namen potovanja in kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Na glasbenem izobraževanju v Los Angelesu sem ostala pol leta. Obenem sem potovanje izkoristila za dodatno delo v medijih, saj sem po izobrazbi nenazadnje novinarka, in spoznala celo goro zanimivih ljudi in krajev. Vsako potovanje mi pusti močan pečat in rada potujem, a vedno se rada tudi vrnem domov.

Kakšni so tvoji plani za naprej?

Trenutno pripravljam solo album, ponovno sem se lotila tudi igranja kitare in uživam v vsakem novem glasbenem koraku. Sicer pa sodelujem kot glasbenica pri različnih projektih. Poletje je letos zame polno koncertov, tako da se ves čas zabavam. In to je tudi moje vodilo za naprej - delati samo stvari, ki jih imaš rad. Vse čudne službe, zatežene ljudi in tako naprej sem iz svojega življenja že odklopila. Samo enkrat se živi, zato se mi zdi zelo pomembno, da ničesar ne delaš z gnusom oziroma po sili, pa kakršnokoli delo že je.

Kakor slišim se s fantom res ujameta. Kakšna so po tvoje zlata pravila za srečno zvezo?

Huh, tukaj bi pa lahko napisala knjigo in zafilozofirala (smeh). Zlata pravila? Hm, jaz sem šla čez kar nekaj ''kretenov'', da sem prišla do pravega fanta, (smeh). Zaupanje recimo se mi zdi vsekakor ena od močnejših komponent - ko se enkrat vate naseli nek dvom do partnerja, je to samo še pot navzdol. Pomembno se mi zdi tudi, da partnerja ne skušaš na silo spreminjati in ga ukalupljati po svojih prepričanjih. In še posebej za ženske - poslušanje intuicije: ko ženska intuicija za hipec začuti, da to ni to ali da ima fant drugo, je  ponavadi vse to res. In takrat je treba spakirat, ne pa ostajat in krpat. Ja, lahko je biti pameten, ko imaš srečno zvezo, (smeh).

Besedilo:Patricija Oštarijaš, fotografija: Marko Ocepek.