Tisk obstaja že od 15.stol. in čeprav je bil sprva namenjen izključno uporabi v cerkvene namene, se je kasneje iz njega razvilo nekaj, kar bo živelo večno: knjiga.

Kaj je lepšega, kot literatura, ki obstaja večno? Ki daje nesmrtnost avtorju?

Kakor je zapisal Shakespeare: Dokler bodo obstajali ljudje, ki bodo brali pesmi, toliko časa bo v njih živela ona in njegova ljubezen do nje. In kaj je boljšega, kot občutek, da ta svet ne boš zapustil pozabljen.

Tako večno živijo zgodbe v knjigah. Mnoge generacije so prebirale Rdečo kapico, Zlatolasko, Ostržka,...Naše mame so nam kupile ali brale te knjige, mi pa jih bomo predali naprej, generaciji za nami.

Mislim, da mi ni treba poudarjati, da branje obožujem. Edinstven občutek je, ko se uležeš na sonce ali pa na kavč, se umakneš v samoto in tišino, ki jo zmoti le obračanje listov in se potopiš v zgodbo, ki si jo ob branju lahko živo predstavljaš, kot da bi gledal film. Sem pristaš knjig. Dejanskih knjig. S platnicami, vezavo, ipd. Ne podpiram tako imenovanih "e -  knjig" pa naj so še tako priročne in modne. Mislim, da elektronski bralniki nikoli ne bodo mogli nadomestiti pravih knjig, ker se jim nekateri preprosto ne bodo (bomo) odpovedali. Gre za pristnost zgodbe, ki jo lahko občutiš ob listanju strani, vonj ki ga oddajajo stare knjige, ki ga ne zmore imitirati noben tehnološki napredek. Nikoli ne bom kupila take naprave, nikoli se je ne mislim niti dotikati, pa tudi, če bom čez 20 let edina na planetu, ki bom nekje na klopci, sredi parka, še uporabljala knjige. To preprosto ni zame. Rada imam tehnologijo, toda še raje imam pristnost.

Žalostno je sicer, da kljub takemu užitku, komaj najdem čas za branje. Večino delavnika mi zapolnijo razne obveznosti, preostanek časa pa moram prebirati učbenike ali knjige, ki bi jih počasi že morala prebrati :D

Zato sem nadvse navdušena nad počitnicami, ko si lahko vzamem čas zase in se zaprem v svojo sobo ter se tako podam med vrstice in črke. Fascinira me vsaka zgodba, sploh ko se prebijem do zaključka. Takrat ponavadi še dolgo razmišljam o pravkar prebrani knjigi, pa naj gre za kriminalko, družbeni roman, grozljivko, ... Sama sicer nisem pristaš določenega žanra, knjige si ponavadi izberem kar po platnicah: tista, ki mi prva pade v oči, tista gre z mano. Včasih pa si sposodim različna dela istega avtorja, če me s svojim izdelkom impresionira.

Če pa mi je kakšna knjiga izjemno všeč, pa se podam na lov za njo,  drugače pa (če jih kupujem), jih kupim v antikvariatu. Ker me ljudje okrog mene dobro poznajo, pa jih velikokrat tudi dobim za darilo.

Tako kot sem dobila Obiskovalca, avtorja Matjaža Zupančiča, ki mi jo je za božič podarila prijateljica. To je po vsej verjetnosti moja najljubša knjiga pod soncem. Prebrala sem jo že petkrat in vem, da jo bom še mnogokrat, saj ob vsakem branju v meni vzbudi občutke, ki jih ne znam pojasniti. Napisana je tako dobro, da dejansko verjameš, da si tudi ti nekako vključen v zgodbo ali da se ti je celo nekoč podobna stvar že zgodila. Kot da bi ob branju le podoživljal nekaj kar je že bilo ali pa nekaj za kar veš, da te čaka. Priporočam.

Tako je. Knjige imajo name strašanski vpliv. Branje je dejavnost v katero je združeno prijetno s koristnim. Nihče ti ne bo težil, če boš rekel " pusti me, grem brat " ;) In dokler bom živela, bom z veseljem brala, saj je to moj največji navdih za pisanje.