Danes si življenje brez plastike težko predstavljamo. Toliko embalaž že vsebuje plastiko, da nam je popolnoma samoumevno življenje z njo. Zato ni nič čudnega, da nihče ne pomisli na strupeno odlaganje odpadkov v naravo, ki oddajajo kemikalije v okolje.

Vendar pa je že dan brez plastike skoraj neizvedljiv, kaj šele teden. Poskusila sem se držati protokola "brez plastike", toda včasih sem ga morala prekšiti, saj ni šlo drugače.

Sicer smo že nekaj časa navajeni, da v trgovino nesemo platneno vrečo, zato plastičnih ne uporabljamo več.

Tudi doma recikliramo odpadke že dolgo, zato gre vsaka uporabljena plastika v poseben koš.

So pa situacije, kjer se uporabi plastike nisem mogla izognit.

Npr. Ko sem si zaželela jogurt, sem preprosto morala pojesti že kupljenega in ta je bil v plastičnem lončku. Tudi pri siru je težko, saj je v vsakem primeru zavit v embalažo, ki vsebuje plastiko.

V šolo sem navajena nosti plastenko vode, saj je steklenica kot tiktakajoča bomba, da se bo ob vsem tem metanju torbe razbila. Zato tudi tu ni šlo drugače.

Enako velja za pasje brikete. Tudi tu se plastiki ne gre izogniti.

Torej: obdani smo s plastiko. Razen vestnega recikliranja ali okolju prijazne plastike, pa ne vidim rešitve, saj marsikdo sploh ne razmišlja o nevarnosti snovi, ki jih plastika vsebuje. Že to, da voda v plastenki sčasoma postane strupena, saj se iz embalaže vanjo začnejo oddajati strupene snovi, pove veliko, toda za ljudi je pač premalo. Pomaga sicer vse večje pozivanje ljudi in mislim, da nek napredek JE, toda še zdaleč ne dovolj, ker je večina misli "ah, kaj bo pa koristilo če jaz_________, če pa nihče drug ne____________ ".