Veste, nisem spremenila mnenja. Trenutni sistem res ni najboljši, glede na to, da nismo daleč od morda še burnejših delavskih in upokojenskih stavk, po drugi strani pa, kot sem že povedala, tudi štipendije ne prinašajo nič dobrega. Daleč smo od socialnih držav, kjer mladi mamici, ki še študira, ni težko dobiti socialne pomoči in primernega stanovanja, kjer je študentskih postelj več kot dovolj in kjer ni treba delati, da lahko študiraš.

Po mojih osebnih ocenah je naša država nekje na polovici. Resnično je prišel čas, ko bo študentsko delo treba, če ne drugega, vsaj reformirati, vendar pa nas od socialno urejene države glede na politično stanje ločujejo še svetlobna leta. Najde se denar za stavkajoče grške upokojence, medtem pa se mnogi Slovenci komaj prebijajo iz meseca v mesec. Govorim o delavcih z mizernimi plačami, razočaranih upokojencih in študentih iz revnih družin. Blagajne torej le niso tako prazne, kot je kazalo ob začetku recesije.

Rezultati demostracij so bili seveda že prej več kot pričakovani. Študentske organizacije si izborijo za dijake pouka prost dan, organizirajo celotno stavko in razdelijo letake. Mnogim mojih sovrstnikom je v tistih dneh po glavi odzvanjal le prvi del prejšnje povedi, ne da bi se pozanimali o pomenu celotne zadeve. Veliko jih je resnično šlo v Ljubljano, si nakupilo pijače in protestiralo, ne da bi vedeli, proti čemu. Ne da bi si prebrali en sam letak. Da ne govorim o peščici študentov, dveh skupin skinov in celo Viol, ki so se na ta dan znašli v Ljubljani. Kdo je torej prvi vrgel kamen v parlament?

Prost dan sem preživela doma, z debelimi bukvami biologije pred seboj. Popoldne sem o incidentu izvedela preko Facebooka, vendar pa me prav nobena informacija ni presenetila. Mnogi pravijo, da je to resnično velika sramota za Slovenijo, po drugi strani pa bo parlament, če se sociala v naši državi ne uredi, še ob sodelovanju delavcev, upokojencev in drugih, praktično zravnan z zemljo. Treba se je zavedati, da mi, dva milijona Slovencev, nismo poskusni zajci, na katerih se namesto cepiv preizkuša zakone, korupcije in nesmiselne laži. Da želimo vodstvo, ki nas ne bo stalno opominjalo na razsut parlament, pijane dijake in prazno blagajno, temveč uvidelo, da si želimo samo nekaj finančne varnosti in bolj enakovredne plače.

Da, morda imajo študentske organizacije v lasti res velik del dobička, ki ga dijaki in študentje "podarimo" z obdavčenim študentskim delom. Morda gre res samo za golo nategovanje glede denarja in vpliva. Vendar pa tudi s tega stališča raje del svojega zasluženega denarja dam vodstvu študentskih klubov za izgradnjo diskotek, kot da ga pograbijo ministrstva, po tem, ko jim očitno niti davkoplačevalski denar ni dovolj. Pa vi?

Pozabimo na to stavko in poglejmo, kaj nas čaka čez 20 let. Si želimo tistih 200 evrov pokojnine? Kaj pa štipendije, ki jih tretjina dijakov ne bo dobila? Ali pa malo delo, da bo v Slovenijo prišlo še več nizko kvalificiranih delavcev? Bo zaradi študentskega dela treba še nekajkrat dlje čakati na delovno mesto? Slovenija je res ena velika kura. Teka zdaj za sistemom ene, zdaj druge države. Mi smo pa medtem samo mi. Vse, kar potrebujemo, je neko zdravo ravnovesje med denarjem, močjo, socialo in varnostjo. Če, in ko bomo vsi začeli gledati dlje kot do prvega prostega dneva in nalivanja s pivom in dlje od kazanja s prstom na uničen parlament, bomo to dejansko uredili.