O ljudeh in politiki nasploh

Naj že na začetku omenim, da politike ne maram. Vem, da se tiče vseh nas in je še kako potrebna za uspešno delovanje vsakega naroda. Na www.wikipedia.si sem našla naslednjo razlago: Politika (v ožjem smislu) je usmerjanje družbe s pomočjo države. V širšem smislu pa politika pomeni usmerjanje človekove dejavnosti katere koli vrste v določeni smeri, t.j. za uresničevanje določenega cilja. Za politično delovanje je značilno, da je odločanje in izvajanje odločitev odvisno od mreže formalnih in neformalnih povezav med osebami (akterji). Politično delovanje v sodobnih družbah ni enotno, zato je upravičeno govoriti o politikah, v množini.

Ja, pomeni uresničevanje določenega cilja, skupnega cilja. Toda ljudje smo preveč drugačni, zato je nemogoče pričakovati, da bomo vsi zadovoljni. V tem smislu se strinjam z vsako demonstracijo. Po drugi strani pa nismo toliko kultivirani, da bi probleme reševali složno, tako kot se spodobi, in s tem tudi učinkovito. Mislim, da bo moralo preteči še ogromno časa, preden bomo začeli razmišljati drugače, s stališča družbe. Pri politikih nas moti marsikaj, recimo, da sprejemajo čudne zakone, delajo v svojo korist in vse ovijajo v lepe besede. Ah ja, kako pa bi bilo, če bi bil na tem mestu kdo izmed nas? Redki so ljudje, ki ne bi počeli tega - te res cenim. Mnogo preveč pa je tistih, ki bi ravnali enako ali celo hujše. Jaz se tej eliti nočem pridružiti, ker vem, da bi bila nemočna, da mi ne bi uspelo. Da bi slišala preveč laži in tudi sama dajala lažne obljube - ker bi bila prisiljena.

Zato z zanimanjem preberem kakšen članek ali si ogledam prispevek pri poročilih, ampak me ne gane preveč. Vsi so namreč enaki. Tako politiki kot demonstranti. Vsem se gre za užitek, pa čeprav želijo delati - to je le kamuflaža, celo sami ne dojamejo, zakaj so nezadovoljni. Najvišji cilj ni osebnostni razvoj, čeprav bi moral biti - poleg tega se lahko razvijaš zmeraj, četudi ni vse tako kot bi moralo biti. "Pa ja, kaj mi bo osebnostni razvoj, če ne morem preživeti," boste rekli. Ja, saj vem, ampak enih stvari preprosto (še) ne znam razložiti, enostavno čutim, da je tako prav... z enim mojim blogom že ne boste spremenili mišljenja, verjetno se vas ne bo niti dotaknil. Ampak jaz verjamem v veliko več kot le v našo Zemljo in odnose med ljudmi. Vedno je nek namen, vedno je fer. Četudi ne izgleda tako.

Aktualno

Če smo že pri študenstkih demontracijah, pa bom spregovorila še o tem. Zakona o malem delu si nisem prebrala, prav tako se nisem udeležila demonstracij. Iz pogovorov s profesorji sem izvedela nekaj, kar me je pritegnilo. Več kot omejeno število ur  (mislim, da 14 na teden) bi naj delalo le 7 % študentov, pa še ti so verjetno "večni študenti", ki želijo dejansko samo delati. O zakonu ne bom sodila - saj veste, "čevlje sodi naj kopitar", ampak verjamem, da so se demontracij dijaki in študenti povečini (poudarjam, ne vsi) udeležili zaradi prostega dne in zabave/adrenalina (kamor sodi pritoževanje, kreganje, nasilje, pijančevanje...). Še zdaleč niso samo študenti in dijaki tisti, ki so izkoristili te demonstracije. Izkoristili so jih tudi Greendragonsi in štajerske Viole, ki so glasno kazale svoj odnos do sodržavljanov (Ubi, ubi žabare) in vlade nasploh. Ja, res primerno.

Žalostno, a resnično

Vedno bolj mi je jasno, da bodo ljudje izkoristili vsako luknjo v zakonu, da bodo prevarali državo. Da bodo izkoristili vsako demonstracijo za sprostitev jeze in nezadovoljstva (čeprav to ni nujno povezano z demonstracijami in zakoni). Da bodo pljuvali po drugih in sebe prikazovali v dobri luči. Vseeno še vedno menim, da ljudje niso tako slabi, kot sem jih prikazala. So pač ljudje, zato se mi smilijo (saj vem, da sem tudi sama ena izmed njih, ampak vsaj vem in priznam, da delam napake - tako v dejanjih kot v mišljenju). Rada bi jim pomagala, a ne morem. Dokler se ne bodo sami obrnili vase, razmišljali bolj široko in videli svetlih vidikov svojega življenja, tako dolgo bodo obstajale demonstracije, ki na koncu tako ali tako ne bodo ničesar spremenile. V politiki so namreč skoraj sami takšni ljudje kot smo mi. Je torej sploh smiselno razglabljati o tem, kdo ima prav?