O mamicah sem zapisala, kako pomembne so pri našem osebnostnem razvoju... Ampak to ni vsa resnica. Mamice po porodu potrebujejo veliko podporo v partnerju. Hormoni delajo svoje, otrok joka, in mamica potrebuje svojega dragega. Le-ta je ravno tako pomembnen, kot mamica. S tem, ko skrbi za mamico, se tudi otrok uči o ljubezni in partnerstvu, saj budno spremlja njun odnos.

Atiji pa tudi omogočijo, da ima mamica dovolj moči in volje, da otroku pokaže svet, kot prijazen in sprejemljiv kraj. Tako, da je res - vsi smo povezani.

Obstaja pa ena zelo velika razlika. Med mamicami in atiji - mamina ljubezen je brezpogojna, očetovo si pa moraš zaslužiti. Velikokrat je, na žalost, tako, da se otrok trudi, a visokih očetovih standardov ne doseže. Morda je za to kriva starostna razlika. Večinoma vsi odraščamo v popolnoma drugačnem okolju, od tistega, v katerem so rastli naši starši. Zato velikokrat lahko pride do kratkega stika. So ene stvari, ki jih starši ne morejo (nočejo) razumeti pri otrocih in obratno.

Moje mnenje je, da se sloga lahko doseže. S komunikacijo. Obojestransko! Poznam primere, ko starš pove otroku vse kako, kaj je naredil narobe, kako se on počuti, nikoli pa ne bo vprašal "zakaj?", "kaj pa ti misliš?" Takšna komunikacija spada direktno v koš! "Tu nej pa nč," bi rekel Dolenjc ;)

Velikokrat je težava recimo v tem, da ima vsak človek kdaj pa kdaj slab dan. In si ne želi ljudi okoli sebe in ni dobre volje. Saj vsi poznate situacijo ;) Jaz se ob takih dneh odmaknem, tako, da ne bi prenesla slabe volje na druge, in poskušam razrešiti svoja čustva, da sem lahko zopet vesela in neobremenjena, saj bom videla pot, po kateri lahko grem.

Ampak moj ati je pač tak, da ne mara, da sem slabe volje. In, ko vidi, da sem, ali reče, da me "pri mojih letih nima kaj jeziti" ali pa "zakaj me mora on tako gledat?" Ampak ne morem pomagati. Edino, kar lahko naredim je, da se umaknem, a mi tega skoraj nikoli ne pusti. In je še on jezen name, saj se "grdo obnašam" in "se ne smejim" in "sem grozna" in "ga žalim" itd. A edino, kar si želim, je priti skozi ta dan in tako razpoloženje, in nikakor ne želim nikogar žaliti s tem, ampak ne morem se delat, da sem vesela, če nisem. Ati pa to sprejme osebno, kot da sem jezna nanj. Ne vem, ne razumem.

Moj ati je zame zelo poseben. Ne razumeva se vedno. Ampak, jaz se vseeno zavedam, da bi bilo brez njegovega vodstva težko in, da ne bi bila takšna, kot sem. Naučil me je voziti motor in avto, veliko je žrtvoval zame in se trudil. Naučil me je pravilnega ravnanja z denarjem in povedati zna marsikatero življenjsko zgodbo. Veliko karakterja ima, ta moj ati. Če bi ga poznali, bi vedeli kaj mislim.

Včasih imam občutek, da ne vidi moje zahvale, če je neposredna. Če je pa direktna, pa ne reagira ravno tako, kot bi pričakovala. V bistvu imam občutek, da me posluša, a me ne sliši. To me potem razžalosti. Kaj pa vem, izgleda je to samo želenje pozornosti in ljubezni.

Potem pa sama sebi rečem - verjetno ima on isti občutek. Je pač tako, da je on fantek in jaz punčka in seveda se ve, da spola naklonjenost različno izkazujeta.

To mi daje upanje, da na neki tihi ravni, vseeno obstaja vez med nama. Oziroma ne upanje. Jaz to znam. Samo včasih se je težje prepričat v to - dvomim pa ne nikoli!

Spomnem se "stasamija", ko sem bila majhna in me je dvignil, tako, da sem jaz stala na njegovih (v zrak iztegnjenih) rokah. Joj tega mami ni smela videt ;) Vsaj ne prevečkrat.

Ali pa nekaj let pozneje, ko sva se usedla na motor in odpeljala na Hvar novembra. Kar tako. Ker sva na televiziji videla napovedanih 25 stopinj za Hvar, pri nas pa je deževalo pri 15ih stopinjah.

Ali takrat, ko sva se usedla v avto in odpeljala v Milano. Po moj prvi motor. In na "guro kruhek" v Ljubljani ;) Vsi ti dogodki (in mnogi drugi) mi hodijo po glavi vedno, ko sem žalostna in nesigurna. In mi zopet dvignejo raven energije :))

No, še da spomnem - dan očetov je vsako tretjo nedeljo v juniju ;) Letos je to 20. junij - ravno pred maturo, a vseeno upam, da bo zunaj sonček in kje na Hrvaškem kakšen moto zbor ;) Da ta dan proslaviva, tako kot se spodobi! ;)