Kar naenkrat je fuzbal postal glavna tema vseh pogovorov. Tisti, ki še pred enim tednom niso imeli pojma o tem športu, so nenadoma postali najbolj zagreti gledalci svetovnega prvenstva.

Ženske revije bodo v nadaljnem mesecu gotovo prišle na svoj račun, saj so že sedaj vse napolnjene s članki o tem, kaj lahko one počnejo, medtem ko njihovi možje malomarno sedijo na kavču, gledajo televizijo, popijejo najmanj enega šestorčka na tekmo, se bašejo s čipsom in drugo nezdravo hrano, zraven pa preklinjajo in kričijo in je njihovo obnašanje že prav neznosno. Tole je samo nekaj naslovov, kakršni so preplavili "ženski tisk" v zadnjem času:

Ampak, fuzbal ni samo preklinjanje, pivo in posedanje na kavču. In moški niso najbolj primitivna bitja na svetu, ker pač pogledajo tiste tri tekme na dan (in včasih še kakšne posnetke golov). Naj se sliši še tako neverjetno, ampak obstaja veliko moških, ki ne pijejo piva medtem ko gledajo tekmo. Pa tudi ne jedo kokic in čipsa in hamburgerjev. Ne prelevijo se v surove huligane, ki se derejo vsevprek in ponoči lahko mislijo tudi še na kaj drugega, ne samo na to, kako bodo Italijani premagali Paragvajce. Obstajajo pa celo takšni fantje, ki jih nogomet popolnoma nič ne zanima. In teh ni tako malo.

Prav nič drugače pa ni pri ženskem spolu. Na eni strani so takšne, ki fuzbal sovražijo, ki ne morejo niti slišati za ta šport, na drugi strani pa so tiste, ki (kljub temu, da so ženske!) vseeno vedo nekaj malega o fuzbalu. Te pa se delijo še na dva dela: prvi del predstavljajo tista dekleta, ki jih nogomet resnično zanima, ki vedo, kater klub je prvi na lestvici v italijanski ligi in znajo pojasniti kaj je ofsajd s svojimi besedami. Drugi del pa predstavljajo tista dekleta, ki se na pamet naučijo definicije nogometnih izrazov, si na internetu preberejo v katerem klubu igra Cristiano Ronaldo in potem s tem znanjem skušajo očarati moške. Ampak to nikoli ni vžgalo. In tudi nikoli ne bo, ker pravi navijači vedno prepoznajo, kdo je resnični ljubitelj fuzbala in kdo se samo pretvarja.

Posebej zato sem se v tem mesecu odpovedala kupovanju katerihkoli ženskih revij, saj mi gredo na živce članki o tem, kaj naj počnem medtem ko dragi gleda televizijo, kako naj se spopadem s kričanjem, ki prihaja iz dnevne sobe ali kam naj dekleta odidemo na kavo in v šoping, da ne bomo v napoto svojim partnerjem. Odločila sem se, da bom zato ta mesec rajši prebrala več knjig kot pa revij (in prva pošiljka je že prispela danes zjutraj) :)

Poleg tega sem se odločila, da bom vse svoje misli (kolikor mi jih bo še ostalo od mature) usmerila na stave. Ja, na stave. Ker to je ful zabavno. Gledati tekmo in zraven tiščati pesti, da se bo na koncu vse izšlo po tvojih pričakovanjih. Včeraj se je. Tekma Slovenija : Alžirija se je končala točno tako, kot sem jaz napovedala. Zato je bila to zame dvojna zmaga. In potem veselje še cel dan, pri nas doma je bila cela mini fešta! Nazadnje smo se zaradi fuzbala tako veselili takrat, ko je Barcelona na El Classicu premagala Real. In to sredi Madrida.:) Tole so moje napovedi za vse tekme iz naše skupine (ampak mogoče se bom pri kateri še premislila):

Pa pojdimo še malce pogledat zgodovino. Celotno navdušenje nad fuzbalom se je pri meni začelo... pa saj še sama ne vem kdaj! Dejstvo je, da je fuzbal vedno bil zvesti spremljevalec naše družine. Po zaslugi očka, ki je bil svoj čas navdušen fuzbaler tudi sam. S sestro pa sva popolnoma ponoreli leta 2002, ko je bilo svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem. To je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo, ki sem ga spremljala od začetka do konca. Najbrž je bil glavni razlog za to prav slovenska reprezentanca, ki je tudi sodelovala. Ampak izpadla že takoj na začetku. Upajmo, da bo letos prihodnost naših fantov drugačna.

To pa je bilo tudi prvo svetovno prvenstvo, ko sva s sestro navdušeno zbirali sličice. Saj veste, tiste sličice, pet jih je v paketku, ki se lepijo v album in se vsem zdi tako brez veze. Pa sploh ni brez veze! Prav zabavno je. Ko napolniš cel album. Ali ko v enem izmed paketku dobiš nalepko Lea Messija!:) Ni otročje. S prijatelji smo letos preračunali, koliko denarja gre za te sličice. V enem albumu si letos moral zbrati 640 sličic. Vsak paketek (v katerem je 5 nalepk) stane 0,50 EUR. Torej bi vsak, ki bi hotel zbrati vse sličice, v najboljšem slučaju zapravil vsaj 64 EUR. Hja, ni malo... Ampak, saj veste, kako to gre. En paketek ti kupi mami, enega očka, dva babica, dedek ti da 2 evra za sladoled, pa se mu odpoveš in raje kupiš štiri paketke...:) Tole je moj čisto prvi album izpred osmih let:

Naslednje svetovno prvenstvo je bilo leta 2006, v Nemčiji. Oh, še vedno zavidam svoji sestri, ki je bila v času SP-ja tam! V Nemčiji! Res pa je, da sem kasneje v tolažbo tudi jaz dobila darilce od nje - najboljšo majčko takratnega prvenstva, tistega luštkanega levčka, ki je bil takrat maskota in original podpis Lea Messija! Ne, saj ne. Ima pa namesto podpisa v dnevni sobi zdaj častno mesto žoga, ki jo je takrat prinesla iz Nemčije.

Dokončno pa me je fuzbal osvojil pred nekaj leti. Takrat sem dobila tudi svoj prvi dres. Barcelona, itak. Zdaj mi ljudje že kar za rojstni dan podarjajo drese. Tole je zbirka mojih Barceloninih dresov:

In potem da Robert Koren gol in se veseli vsa Slovenija. In to je lepo videti. Kako so vsaj enkrat vsi, od najmanjšega do največjega, veseli in ponosni, da so Slovenci. Fuzbal povezuje ljudi. In jaz obožujem fuzbal! :)

P.S.: Ker opažam, da je tokratni mesečni izziv uspel za fuzbal navdušiti kar nekaj Cosmo maturantk, vsem tistim novopečenim navdušencem/-kam, predlagam en filmski večer s filmom Gol. Prva dva dela. Trojke se ne splača gledat! :)