V enem izmed prejšnjih blogov sem vam že predstavila nekaj meni ljubših knjig in odlomke iz njih, tokrat pa je čas za tisto, čemur pravijo hrana za dušo. Poezija. Ki je lahko resna ali šaljiva. Razumljiva ali nakladanje v tri dni. Dobra ali pa malo manj dobra. Nobena pa ni slaba. (Ker to je relativno.)

Tukaj je nekaj meni najljubših pesmi.

NASVET: če niste ljubitelji moderne poezije raje kar takoj prenehajte s prebiranjem tega bloga.

Pa začnimo. S slovenskim pesnikom (zelo zanimivim, bi lahko rekli) Šalamunom. Vem, večini se zdijo njegove pesmi brezvezne, brez prave vsebine, brez smisla. No, ja. Meni so pa fajn. Niso zatežene, če nočeš, da bi bile. Lahko pa so, če to hočeš.

Pa tale. Tale je tudi kul. Ker je velika razlika, če zjutraj sediš v boksarcah v zatemnjeni kuhinji z nogami na mizi in razmišljaš. In napisal jo je Jure Vuga.

Tudi tale je zakon. Avtorja sicer ne vem, ampak je pa kul. Kul in resnična. A ni?

Ampak še vedno. Kljub moderni poeziji, kljub Šalamunu in njegovim gobicam, kljub malinam, boksarcam, Ramonesom in podobnim zadevam, je Shakespeare zame še vedno kralj. Kralj z veliko začetnico. Ker je ni literature v kateri ne bi blestel. Zakon je. Njegovi soneti so najboljši. No, a mogoče niso?! Tale je eden meni najljubših (in najlepših).

Nisem sicer tip človeka, ki bi oboževal poezijo, ampak včasih pa prav zapaše. In ko preberem kakšno zanimivo pesem, si jo nemudoma prepišem v svoj zvezek. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, kdaj te zagrabi neustavljiva želja po poeziji :)