Že stotič brskam po starih, zaprašenih albumih ter obsojam človeško naravo. Vreča praznih besed, ki se pač spodobijo! Obljube in brezvezen pogovor o vremenu?

Ritem življenja, ki me vleče k nenehnem gibanju, mi ne da dihati. Včasih si sama ne pustim zajeti sape. In, ko si zdaj zaželim vrniti v pretekle dni, me padec ob trda tla seznani s tem, da je vse izgubljeno. Ostale so mi le prazne obljube, nedorečen besede, neskuhana kava. Ker si nikoli nisem vzela časa zate.

Izgubila sem kompas zemljevida moje preteklosti. Na videz majhen, a zelo pomemben košček je podrl ravnovesje v tihih hrepenenjih. Spomnim se vsakega trenutka, vsake besede, vsakega pogleda, kot da bi bilo včeraj. Spomini sijejo v mojem srcu ter se prelivajo v žalostno simfonijo strahotne noči.

Tu sem jaz, a tebe ne bo ...

In moj bled obraz, ki se ne more sprijazniti s tem, da bo neskuhana kava ostala neskuhana.

Hvala za lepe spomine.

Nikoli te ne bom pozabila.