Verjetno vsi veste, o čem govorim. Zadnje mesece so slovensko politiko zaznamovali "boji"  (ne samo med državama, ampak tudi med politiki znotraj iste države) glede Arbitražnega sporazuma. Če se začneš s kom kregat o tem, nikoli ne prideš do konca. Ljudje pač vztrajajo pri svojem, sploh ljudje s totega konca.

Tudi sama sem bila najprej proti. Zakaj bi nam, ubogim Slovencem, pohlepna Hrvaška vzela ta košček morja, če ima toliko morja, obale itd.? Mi, ubogi Slovenci, zmeraj nasrkamo - Trst, Gorica, Celovec... vse izgubimo, vse nam vzamejo. Hja, res je.

AMPAK...

Po nekaj pogovorih, člankih, razpravah sem spoznala. Poglejmo, kaj pravi Pahor:

V izjavi za medije po izreku sodbe je premier Pahor izrazil veliko zadovoljstvo nad izrečenim mnenjem ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je arbitražni sporazum s Hrvaško v skladu z ustavo. Ob tem je premier Pahor še posebej izpostavil stališče sodišča, da »sporazum ne določa meje, ampak način, kako bo po mirni poti ta meja dokončno določena,« in ga označil kot izjemno pomembnega. Ob koncu izjave je predsednik vlade Borut Pahor še dejal, da je vlada ravnala modro, ko je na ustavno sodišče naslovila vprašanje o skladnosti arbitražnega sporazuma z ustavo, saj so se takoj po podpisu sporazuma v politiki ter strokovni in širši javnosti pojavila vprašanja, ali je ustaven. »Danes vemo, da je,« je zaključil premier Pahor. (vir: www.kpv.gov.si)

Arbitražni sporazum je čudovita priložnost, da tuje države, brez hrvaškega in našega vpliva odločijo o tem, kaj je prav. Da objektivno preučijo razmere. Z vsem spoštovanjem, Jelinčič, Janša in podobni bodo itak vedno proti. Janša je pred nekaj leti sam rekel, da tuje države odločajo objektivno in da je to najboljša odločitev - danes pa meni drugače (to mu je Pahor v petek citiral na Svetu). Samo, da se nekaj dogaja ... samo, da se upiramo. Ja, to je pač naloga opozicije. Ji ne zamerim. Ni pa mi všeč, da ljudje raje verjamejo tistim, ki se upirajo, ki so možje dejanj in ne možje miru ter pogovorov (kot recimo Pahor, ki želi stvari povezati, se dogovoriti.. to je pravi politik!). "Glasujmo proti, borimo se, ne dovolimo, da nam vzamejo, kar je naše!" Kaj pa dobri odnosi? Kaj pa sreča?

Slovenci in Hrvati smo bili včasih v isti državi! Imeli smo se radi (nekateri se še imajo, hvalabogu). Preteklost, ki je razpadla zaradi pohlepa. Našega in njihovega. Pa ne samo zaradi pohlepa po materialnem - po morju in zemlji, še posebej je prisoten pohlep po potrditvi, po moči - "Samo mi imamo prav."

Ne vem, kakšne bi bile posledice, če zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma ne bi bil sprejet. Kdo to sploh ve? Sploh kdo razmišlja o tem, da se bi še dalje kregali? Da ne bi nikoli dosegli svojega? Takšen kot bo naš odnos do Hrvatov, bo njihov do nas. To se lahko vleče v nedogled. Nisem na strani Hrvatov. Sem na strani pravice in resnice. Večina od tistih, ki so včeraj glasovali proti, tudi. Ampak za razliko od njih, sem jaz tudi za MIR. Sem za SODELOVANJE. Sem za POGOVORE. V današnjem svetu pa žal nič ne gre brez drame in nasprotovanj. Zakaj ne vzemete raje kar vil, nožev, kos in se ne zapodite za našimi južnimi sosedi? Zakaj se raje kar ne pobijemo, da bo "mir"?

Se opravičujem, da pretiravam, ampak sem res jezna. Najbolj žalostno pa je, da večina proti- nastrojenih volilcev nima vpogleda v dejansko situacijo. Vsi vidijo samo sliko z uslužnostno potjo do odprtega morja (mimogrede, to so si Hrvati izmislili, opozicija pa to izkoristi.. pa tudi Kosorjeva in Pahor naj ne bi sklepala uradnih dogovorov). Tudi jaz ne vem vsega. Še enkrat pa naj poudarim, da je Arbitražni sporazum vsekakor veliko bolj pametna poteza od nenehnega kreganja, ki ne bo NIKOLI nikamor pripeljalo. Če pa že bo, pa bomo na koncu vsi poskregani in zmaga ne bo tako sladka kot bi bila sicer. Vsaj ne za ljudi, ki živijo ob mejah. Ti se namreč razumejo med seboj, pa naj bodo Slovenci, Hrvati ali pa nič od tega.

Vedno je vse O.K.

Naj zaključim v svojem stilu. Vem, da je tudi to za nekaj dobro. Čeprav se bomo kregali in bo kriza, se bodo stvari spreminjale. Nabirali si bomo izkušnje, ljudje bodo trpeli, naša skupinska karma pa se bo verjetno čistila bolj intenzivno kot bi se sicer. In ker sem ena izmed tistih, ki zaupa, da je zmeraj vse okej, bom srečna. In sem srečna. Pa čeprav je toliko ljudi proti, čeprav imam maturo, čeprav je moje ljubezensko življenje v krizi ...

In še nekaj. Ponosna sem, da sem glasovala ZA. Srečno!

Vir fotografije: www.delo.si