"In če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova." Zakaj ne bi zdaj začela znova? Saj pravijo, da nikoli ni prepozno in potem gotovo tudi zame ni!

Vem, da bom enkrat...

...živela življenje s polnimi pljuči in si bom nehala zatiskati oči in bom bolj jaz! Ker jaz nisem to. Jaz nisem rojena zato, da bi se cele dneve učila matematiko ali da bi se morala strinjati z vsemi ali da bi mi vsi lahko govorili, kaj naj delam in kaj ne. Ne! Jaz bi rada samo... bila bolj jaz, a veš? Rada bi... bosa hodila po dežju, čeprav ga ne maram. Ampak bi ga rada imela bolj rada, ker je pomemben za rožce. In tudi rožce bi rada imela bolj rada. Rada bi se sprehajala po gozdu, čisto sama in objemala drevesa. Pa tekla po brezmejno velikem travniku in ležala v visoki travi, da me ne bi mogel nihče videti. In zraven bi pihal veter in jaz bi bila... jaz.

Rada bi samo... bosa hodila po svetu in bi bila oblečena tako kot bi meni pasalo in ne tako, kot je moderno. Nosila bi trak v laseh in kitaro na rami in bi si zraven predstavljala, da sem se vrnila nazaj v šestdeseta, pa potem v sedemdeseta in v osemdeseta. In poslušala bi Guns N'Roses in Aerosmith. Mobitel bi preprosto vrgla nekam daleč in tako bi bila... bolj jaz.

Samo... hodila bi po svetu in šla na koncert Gunsov in bi se imela noro, nepozabno. Nihče mi ne bi govoril kaj moram narediti in kaj se moram učiti in takšne brezvezne stvari, ki so tako nepomembne za življenje, ko bolje premisliš. Ker šola res ni najpomembnejša v življenju. Obstajajo tudi druge, veliko pomembnejše stvari.

Vstala bi ob petih zjutraj in tekla na hrib in bi potem gledala sončni vzhod. Čisto sama. Potem pa bi pisala kar bi mi pač padlo na pamet. In mogoče bi končno nehala delati načrte za prihodnost, ker bi živela takrat in tisti trenutek, ne pa dve leti naprej. Šla bi za en mesec na Japonsko in bi se nehala ozirati na mnenja ljudi, ki jih sploh ne poznam.

Študirala bi japonščino in v šolo bi se vozila s starim ponijem. Imela bi le nekaj prijateljev, ampak ti bi bili tisti pravi in bilo bi nam čisto fajn, samo zato, ker bi bili skupaj. In ko bi hotela biti sama, bi šla sedet na travo in bi brala Shakespearja. Toliko časa, da bi prebrala čisto vsa njegova dela. Tako bi bila bolj jaz.

Kdo pravi, da ne morem tako živeti? Lahko. In tudi bom. Ker nočem svojih najlepših študentskih let zapraviti samo za sedenje pri knjigah in za vožnjo z vlakom na faks. Pa tudi ne za spanje in za gledanje televizije. Ne, nočem. In tudi ne bom.

Po maturi je skrajni čas, da v življenju nekaj spremenim, a veš? Ampak, zakaj ne bi začela že zdaj? Ker se mi zdi, da je zdaj pravi čas za nov začetek. Najlažje pa je na novo začeti z opravičilom vsem, ki sem jih kdaj prizadela s svojimi dejanji... Oprosti. Res mi je žal. Nikoli nisem hotela nikogar namerno prizadeti. Ampak, saj vsi delamo napake. Le da jih vsi nočejo popraviti. Jaz pa jih hočem. In mi bo uspelo. Vem, da mi bo.