Kako na pravi in »popolni« način zaključiti pisanje vsaj 5 mesečnega bloga, kako se zahvaliti, komu dati vso to zaslugo in kaj shraniti na disk, komu podariti milijon objemov in zakaj jokati ob zadnjem? Napisati pesmico, reči en preprost hvala ali se le spominjati lepih trenutkov – kaj od tega? Težka bo, in povem pot do konca tega bloga bo še dolga.

Vse se je začelo s pesmico in v enem izmed verzov sem takrat zapisala: Svet bledi … gledam v temi… iščem iskrive oči. Ga bom našla? Bo on našel mene?

Nisem jih našla. Ne vem, kje naj iščem niti, kaj naj iščem. A vem le eno, s pomočjo bloga sem našla delček SEBE. In prav to je bil moj cilj. Razmišljam, pišem, ugotavljam in zapišem. Še iz kako zmedenega in negotovega dekletca je na koncu vn prišla veliko bolj samozavestna in manj zgubljena Manca. Vem veliko več o olimpijskih igrah, se lažje izražam in vse več stvari me prizadane. Sem boljša in »večja«; in to je tisto, kar šteje.

Tokrat zaključim s Pavčkom in Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca /.../ A če ne prideš ne prvič, ne drugič /.../ Poskusi: vnovič, in zopet in znova.

Jaz sem šla do konca; do zrele pšenice.

Naj se izpovem, povem in zjočem. Prav to priložnost imam točno zadnjič, zadnjič kot Cosmo maturantka. Sem ena izmed maturantk, ki ima najmanjšo populacijo prijateljev na blogu, točno 33 jih imam. Od tega vsaj 15 tistih, ki so v žiriji in so moje sotekmovalke. Torej ostalih preostane prav tako približno 15. Čudno, bi kdo rekel. Nisem si želela delati reklame in razlagati o mojem blogu ter vabiti in težiti prijateljem. To enostavno nisem jaz. Jaz sem pisala in pišem zase. Če pišeš zase, je to tvoja strast! Pisala sem zase, pisala sem, ko sem bila žalostna, obupana, jezna in vesela, lačna ter tečna. Meni je bilo pomembno le to, da sem se po vsem napisanem počutila veliko lažje. Blog je moja terapija in bil je moj način življenja preteklih nekaj mesecev. Tvoj prijatelj, a hkrati tvoj sovražnik. Prijatelj, katerega res nikoli ne bom pozabila in oseba, ki me je vedno poslušala.

Zanimivo je pisati prav pod lastnim imenom in priimkom. Včasih prekleto težko in naporno. Velikokrat se nisem zavedala, koliko ljudi me bere in kaj vse s pomočjo mojega bloga zvedo o meni. Vem, včasih sem bila preveč direktna, iskrena in intimna. Včasih sem pisala stvari, ki niso za na blog. Vendar, to sem jaz. Rada pišem in razmišljam o sebi. Analiziram in kritiziram.

Upam, da se kdaj vrnem in začnem redno in brez zadržkov pisati blog, ter razkrivati še več dogodivščin pod nekim x-nicknameom. Upam in želim. BOM! Do takrat mi ostaneta še twitter in tumblr!

Zakaj objavljam moj zadnji blog prav danes; 29ega? No, danes vsekakor ni čisto navaden dan, ne zame. Natanko pred 19 leti sem namreč prijokala na svet moji sestrici in bratcu ter seveda mamici in očitu. Rastem; to ve tudi moja mami. In to vem tudi jaz, ko primerjam moje pisanje na začetku tega izziva s sedanjim. Pa naj bo tale blog konec in obenem začetek.  Vsak konec pomeni tudi nov začetek, kajne? Torej je danes dan D! Danes jočem od žalosti in sreče. In danes se z največjim veseljem obrnem nazaj in si rečem: »Ponosna sem, vesela sem in ZAKON sem!« Bilo je enih in edinih 18 let in končujem jih na najlepši možni način.

Zato … V življeneju do prave resnice.

Hvala ŽIRIJI. Ne bom pozabila avdicije in smeha. Ne naših fulfajn organiziranih srečanj in vseh vaših komentarjev. Hvala domačim in žlahti, za potrpljenje in vzpodbudne besede.Hvala sotekmovalkam za komentarje. Hočem vsaj enkrat na mesec uno obljubljeno študentsko kosilo. Hvala Katarini in Maruši, da sta mi dovolili, da ju spoznam. Težko se je zahvaliti na pravi način. Nemaram zahvaljevanja, kajti to na nek način pomeni konec. Hvala, res hvala.*

Na koncu koncev bom ostala ista. Tako se bom po vsem tem še zmeraj spraševala: Človek, kam greš? Čas, kaj poješ? Smrt, kaj odneseš? Princ, kdaj prideš? Samota, kako stran od tebe? Ljubezen, kaj je to? Prijateljica, zakaj? Zvezde, kje ste?

Kaj reči ob slovesu? Jaz imam le cmok v grlu in solzne oči. (Joj, sori, samo če res nemorm brez tega.) Rada bi, da namesto mene konča in da en fleten nasvet pisatelja Jaka Tomca.

"Ne bodi zategnjen. Ne živi skladno z načeli. Živi življenje v njegovi polnosti, pij življenje v njegovi polnosti. Da, včasih je grenkega okusa, pa kaj. Grenak okus ti bo omogočil, da okusiš njegovo sladkobo. To sladkobo boš cenil le, če si okusil grenkobo. Tisti, ki ne zna jokati, se ne bo znal smejati. Tisti, ki ne more uživati v iskrenem nasmehu, bo jokal krokodilje solze. Te ne morejo biti prave, ne morejo biti resnične."

Hudo mi je. Zadnjistopetindvajsetije.  Because no matter where you run, you just end up running into yourself.