Naš razred-4.f na čelu z razredničarko profesorico španščine in profesorjem za geografijo, ki smo ga zaradi simpatičnosti in življenskih modrosti, ki nam jih je posredoval, oklicali za našega očeta- ena veliiiika družina :))

-''to je to. konec''

- ''zdej ne bomo več tok skupej :'( ''

- '' itak pa se bomo slišal, če ne drugač pa po Fb, imamo svojo skupino, pa vsak mesec sigurn pade ena večerjica ;) ''

Okoli te teme so se vrteli naši pogovori zadnje dni. Toliko smo skupaj preživeli v šoli in zunaj šole. Vežejo nas spomini na ekskurzije, maturantski izlet, razredne večerje, kavice v naši Manjani in noči žuranja- od četrtkanja do odklopljenih petkov in sobot ;)

Zavedamo se, da se naše poti ločujejo, ker ne bomo vsi na enem mestu. Nekateri bodo iskali resnični pomen življenja na morski strani, večina pa ostaja v Ljubljani, ampak na različnih koncih. TO PA NE POMENI, DA SE RAZHAJAMO! NA KONCU SE BOMO VEDNO NAŠLI NEKJE NA ENEM MESTU, NEKA NIT NAS BO TJA PRIVLEKLA IN SPET BOMO SKUPAJ. STAREJŠI, MOGOČE PAMETNEJŠI, V SRCU PA ISTI :)

Ugotovili smo, da je res kar so nam pravili profesorji. Slovo bo težko ampak kranjski gimnazijci ostanejo prijatelji za vedno.  Kot dokaz so nam v petek na večerji povedali več primerov, ko se še njihovi starši večkrat dobijo na obletnicah in obujajo spomine na preživete ure za šolskimi klopmi v gimnaziji. Da bi nas pa vezala še ena stvar več in, da se spomini ne bi porazgubili in bi se zapisali smo od našega ''očeta'' v dar dobili knjigo,katere naslovna stran se začenja z našo razredno sliko in motom : 

Ne sanjajte sanj, ki so na dosegu vaših rok.                                                                   Uresničite jih!

4.F- razred, prijatelji, družina. Za vedno.