(Slika posnetkov iz web kamere simbolično ponazarja spremembe v zadnjih 12ih mesecih)

Bloganje je precej hecna zadeva. Res, prav hecno mi je kako se včasih z vami pogovarjam kot da bi bili moji bližji prijatelji, kakor da imam pogovor z vami. In hecno je, kako te zapise in slike potem pošljem v svet. In čakam. Torej če se že miselno razgaljam, zakaj ne bi tokrat pisala o par bolj osebnih zadevah, kakor o odnostih med spoloma, ženskah, ličilih, modi itn.

Pred letom dni je boil po prometni nesreči oči še v komi. Moj vsakdanjih je bil sestavljen iz napetih trenutkov čakanja na vsakodnevni klic zdravnika (stanje je namreč redno nihalo od slabega do dobrega) in popoldanskih obiskov v bolnici. Še zdaj se močno spominjam vonja po jodu. Piskanja aparatur, na katere je bil priklopljen oče. Grafov, ki so se izrisovali in kazali bog ve kaj.
To so bili zelo napeti časi za našo družino, poleg tega pa sem imela na grbi še to, da sem morala pridobiti še zadnje ocene, da zaključim letnik. Takrat res nisem bila v stanju, ko bi se lahko učila, še v šolo nisem mogla hoditi lep čas, saj sem mami pomagala z vso papirologijo, obveščanjem sorodnikov o novicah, urejanju čekov, za katere je navadno skrbel oči, da so bila naša življenja takrat kolikor tolikor urejena, če prav nismo imeli blage veze kakšna novica nas bo doletela naslednji dan. Veste, takšna zadeva potegne za sabo mnogo stvari o katerih prej niti razmišljali niste.

Skladno z mojim življenjem, ki je takrat nekako kar razpadalo, so meni začeli pospešeno izpadati lasje. Vidite, tu imate to presneto moč misli - kar se ti dogaja v glavi se bo poznalo na tvojem telesu. Šopi las so mi izpadali. Pa ne samo šopi las - moje trepalnice so se razredčile do nerazvidnosti, podobno je bilo z obrvmi. To ima neverjetni psihološki učinek, katerega si verjetno ne morete predstavljati in večkrat ko sem bila kje izven doma, sem se počutila, kakor da po svetu hodim gola. Točno tak je občutek. Ker veste - ni mi izpadlo tako malo las, kakor se sliši ... k sreči pa sem imela pred tem zelo goste lase, tako da dvomim, da je kdo sploh kaj opazil, ampak ko imaš to podobo v glavi je to eden najslabših občutkov na svetu.

Izvedela sem celo, da ima tu velik vpliv dedni faktor in ker nisem hotela zaradi tega ostati popolnoma brez las (kar je možno in se pri tem obolenju zgodi mnogim ženskam, sem raziskala), sem se na vse pretege hotela pozdraviti. Obupala sem nad dermatologijo in nad našim zdravstvenim sistemom, nekam sem poslala tiste Vichy ampule, ki naj bi koristile zgoščevanju las (po tem ko sem za njih odštela okrog 100 €, seveda) in se začela zdraviti s homeopatijo. To je edina stvar, ki je, za razliko od vseh pripravkov, s katerimi je dermatologija zastrupljala mojo kožo, dejansko delovala. To in pozitiven, jasen, pristen način razmišljanja, na katerega sem se ''natrenirala''. 
Ampak veste, čas je res najboljši balzam. Psihološke rane se zacelijo in lasje zrastejo nazaj. Od stresnih dogodkov ostane le še šibka spominska sled.
Po eni strani mi je neprijetno o tem pisati in mi je skorajda žal, da sem danes ubrala tako resno temo, ampak kaj pa vem -  ko sem se soočala s tem, sem si želela, da bi na internetu našla kakšen podatek, ki bi mi dal zagotovilo, da bo vse v redu.

Ko pogledam nazaj, se sedaj zavedam, da je bilo to obdobje moje osebne (intenzivne) rasti. Vsega še hujšega in boljšega iz tistega obdobja vam ne morem izdati in morda vam ne bo čisto jasno zakaj hudiča se razpisujem o svojih laseh, ampak to je dovolj da me malce bolje spoznate. In vam bo morda jasno, zakaj razmišljam na način, ki se je mogoče pokazal že v mojih prejšnjih objavah. Počutim se stokrat bolj osebnostno čvrsto, od takrat imam občutek, da lahko naredim vse, da bi lahko premaknila Triglav in cele Gorjance, če se bi mi zaljubilo.

Za konec bi rada povedala Tebi, kdorkoli že si, da bo vse v redu. Na to besedo ponavadi kar pozabimo - vse. Ne večina, ne nekaj, ampak prav vse bo vredu.

Patricia

P.s.: zanimiv zapis z mojega starega bloga, ki sem ga napisala v septembru. Morda vam je sedaj nekaterim jasno:)