Včasih smo močno prikovani v spomine, v tiste dneve, ki že dolgo ne obstajajo več. Preteklost pogosto, četudi ni bila rožnata, idealiziramo. Zadeva izgubi barve in vidimo samo še črno in belo. In zgodi se, da pogrešamo nekoga in nam po licu spolzi celo kakšna solza, ko sanjarimo o že dolgo minulem času. Zaradi distance pogrešamo tudi tisto, kar nas je močno motilo ali jezilo. Vse neumnosti, želje, ideje, …padejo v neko lebdeče stanje, ki je v nas. Tega se pogosto niti ne zavedamo-pa vendar je tu. Prisotnost začutimo, kadar se z vsakim korakom bolj oddaljujemo, in ko se sčasoma zavemo, da ni poti nazaj…da ne bo tako, kot je bilo. Hkrati pa se poraja vprašanje; sploh želimo, da bi bilo tako? Bi sploh radi obrnili čas k trenutku z osebo, k dogajanju, stanju… s katerim preprosto ne gre? Je to, da pogrešaš grozno frizuro, katastrofalen stil, hudoben jezik ali samovšečen karakter…sploh res to, kar pogrešaš? Ali človek morda včasih samo zahrepeni po tem, česar več nima in hkrati to idealizira ? Je to samo vonj nostalgije, ki nam ga povzročijo stare fotografije, obujene anekdote ali nov korak naprej? Najbrž vsak čudoviti trenutek, ki je za nami, pušča sledi in ob pomisleku tudi bolečino, ker je že mimo. Morda si celo očitamo, da nismo uživali še bolj intenzivno, z vsemi našimi čuti, se prepustili toku in občudovali ta nori ritem lastnega življenja. Morda si očitamo, ker nismo cenili, kar smo imeli in smo sanjali o tistem, kar ne obstaja. Z izgubo in zavračanjem pa smo se samo bolj oddaljili od želenega ideala. Mogoče bi, če bi čas lahko zavrteli nazaj, znali ceniti tudi napake, ki sestavljajo popolnost. Ali pa bi končno ugotovili, da smo ves čas objokovali samo spomine…