1, 2, 3 - go!

Moja preljuba gimnazija Šentvid je gimnazija znanja, športa in sodelovanja. To je naš slogan in to … je tisto po čemer smo prepoznavni. (kao) Moja pot do gimnazije je bila dolga in naporna. Z obsedenostjo s skupino Tokio Hotel je moj uspeh kar padal, upornost naraščala; jaz pa nisem nikogar poslušala. V moji glavi je bil takrat samo črnogledi in črnolasi pevec Bill. Vsi zvezki in stene so bile polepljene s plakati TH-ja. To je bila moja – ena in edina obsedenost. Sklepam, da je vse to prišlo zaradi iskanja in moje takratne zelo zmedene identitete. Kljub prigovarjanju staršev, da naj se vpišem na Šentvid, sem jaz izbrala težjo in bolj zahtevno pot in prav tako meni nedosegljivo zasebno gimnazijo. Ni mi uspelo in bil je jok in stok, bili so kriki in … JA, grenki spomini. Bila sem pač v puberteti. Vseeno mi je nekako uspelo priti na Šentvid, saj obstaja 2 krog.

Živo se spomnim pogledov in prostorov, ko sem se avgusta z grenkim priokusom vpisala na Šentvid. Gimnazijo, katera mi je bila takrat res zadnja stvar. Pristala sem v naravoslovnem razredu z enajstimi sošolci z osnovne šole! Si lahko kaj takega predstavljaš? Jah, tako sem poznala približno tretjino mojih bodočih so-fazanov. Lahko bi rekla, da sem vstopila na Šentbus. Avtobus, na katerega sem stopila prestrašena  in tresočih rok me je popeljal skozi neverjetno dogodivščino vzponov in padcov. Spoznala sem 20 zelo fajn potnikov Šentbusa, se nemalokrat zaljubila – ja, tudi v sošolce! Potovanja v Bohinj, na Roglo in k sosedom na piknik ter v Atene  so nas naredila edinstvene in neponovljive. Naš usmerjevalec in voznik pa je bil prof. Mitrovič, ki nas je usmerjal, spodbujal in nam stal ob strani. Smo del neponovljive in enkratne generacije 2006/10.

4 letnik 2009/2010

Naš že zgoraj omenjeni Šentbus je pripeljal h koncu.  H snidenju in solzam ter maturantskemu plesu, maturantski paradi.  Ocene so zaključene, sošolcev v razredu je vse manj. Videvamo se vse manj in naši pogovori so vse bolj  usmerjeni h končnemu uspehu, maturi in faxu. Šele ob tej priložnosti sem se začela zavedati, da je naše poti na Šentvidu konec. Odhajamo! Ej, odhajamo! Za nami bo ostal spomin in upam, da ne samo po darilih podarjenih razredniku in profesorjem.

Težko mi je. In še težje bo, ko se bomo čisto do konca poslovili enkrat septembra z neko kao prireditvijo v Cankarju.  Ob nas so stali profesorji, ki so kot tihi angeli, ki so nas povzdignili v nebo. Vsi profesorji, ravnatelji in sodelavci šole. Vsi!

Veš, govorili so, da smo najboljši! Največ odličnih, najdražja darila razredniku, najbolj povezan razred, nagradni izlet in smučanje ter veliko zagnanih in pametnih dijakov. Kaj še želiš?? Fajn smo, kul smo; a vseeno ne spet tako kot mislijo vsi. Po 4 letih je v našem razredu kar nekaj grdih pogledov in ignorancij, vse manj smeha in vse več resnih debat. Nismo to, kar smo bili. Spremenili smo se. A vse te spremembe poizkušam sprejeti in odnesti od tega le dobro. SMO TO, KAR SMO.

Brezveze je karkoli objokovati in obžalovati. Vesela sem, da se bila del Šentviškega kraljestva in ponosna sem na nas, Šentvičane in cjevce. Šentvid mi je dal veliko in tudi jaz bom vzela delček njega in ga odnesla v svet ter ga delila z drugimi.

Tako, zdaj je vseh nas 28 na razpotju. Strah nas je, odhajamo! Vsak v svojo smer in na svoj fax. Novi ljudje in obrazi, nič več profesorjev in vsak dan prehojenih vsaj 100 stopnic, nič več tople malice in prijaznih kuharic in čistilk. Ne moram verjet. ODHAJAM. Za vedno …

... a še vedno bodo tukaj obletnice mature! :))

(4C, hvala! Naučili ste me veliko. Znam se postaviti zase, povedati kaj mislim, in šele sedaj vem kaj so pravi prijatelji. Ne bom vas pozabila. Ne naše namišljene sošolke Irene Mlakar in heca pri nemščini ter slovenščini. Bil je smeh, objemi, prestavljanje kontrolk, špricanje in pomoč. Fantastični C - za vedno!**)