Kot v filmu

Si se že kdaj počutila tako? Zadnje dni se mi dogaja nekaj neverjetnega. Sploh ne vem, če lahko dohajam. Spremembe, spremembe. Ja, matura je tudi tu. Ampak me ta trenutek ne skrbi - VEM, da to ni preveč dobro. Ampak ne morem si pomagat. Hjoj, saj ne vem, kaj sploh pišem. Zmedena sem. In vesela. In kot v sanjah. Zakaj? Vse ob svojem času. Sčasoma bo bolj jasno, zdaj ni še nobenemu.

In kaj  še počnem zadnje dni, razen da razmišljam o tem nenavadnem dogajanju?

V soboto (že v četrtek - 2. polfinale) sem si ogledala Eurosong. Najbolj mi je bila všeč Ukrajina, ker je tako kritična in nenavadna. Prava poživitev za tovrstne prireditve. Super je bila tudi zmagovalka Lena iz Nemčije - tako prikupna, sproščena in luškana. Pesem iz Danske me je spominjala na Abbo, kar se mi ne zdi tako slabo, zato sem vesela, da ji je Slovenija podarila 12 točk. Največja faca pa je bil, seveda, Milan Stanković, predstavnik Srbije. Ljubice, ljubice :P. 

Nekateri pljuvajo po Eurosongu, meni pa je bil letošnji še posebej blizu. Veliko pesmi sem z veseljem poslušala - ker so bile nenavadne, smešne, različne, lepe ... Finale sem si ogledala skupaj z mamo in očijem, zato se je to razvilo v pravi družinski dogodek. Hjaa, med drugim sva z mamo cel čas poslušali tudi očijeve komentarje, kritike in ocene. Zanimivo, skratka.

Drage maturantke, v naslednjih dneh vam želim ogroooomno volje, uspeha, znanja in sreče. Pa tudi nekaj sproščujočih, veselih in norih trenutkov. Vsega malo - saj veste, da bo vse v ravnovesju.