Kaj pa je popolnost? Kako veš, da je nekaj tako popolno, da ne bi moralo biti bolje? Kako veš kje je tista točka, ko si lahko rečeš " bolje ne bo nikoli " ?

Ne verjamem v popolnost. Pa nisem pesimist. Verjamem v lepe stvari, verjamem v tisti poseben občutek, ki ti ga življenje lahko da, verjamem v magične trenutke, ko lahko čutiš, da se nič ne giblje in nič ne obstaja, ne vem pa če sem se že kdaj srečala s popolnostjo. Mogoče se bom kdaj. Mogoče bom šele takrat dojela, ko bo že vsega konec.

Zato nikoli ne razmišljam na način " če vsaj ne bi bilo tega in tega..." ker sem vesela za lepe stvari. Ne bom se jih trudila spreminjat. Ker je že dovolj, da so. Pa tudi, če sčasoma postanejo malce manj lepše, vsaj imela sem priložnost čutiti.

" Zdaj je zdaj, potem bo pa potem."