Moja prva glasbena doživetja segajo nekam v drugo polovico devetdesetih, ko sem preko svoje starejše sestre in sestrične spoznala dve skupini, ki sta zaznamovali moje takratno obdobje. Kelly Family in Backstreet Boys. Uf, še vedno se spominjam tistega ogromnega posterja, ki sva ga imeli s sestro nalepljenega na steni najine, takrat še skupne, sobe. In s posterja so se nama smehljali Kelly Family in midve sva sveto častili tisti poster vsak večer:)

Nikoli ne bom pozabila tistega popoldneva. Sestra in sestrična sta sedeli na tleh v naši dnevni sobi, jaz pa sem poslušala njun nadvse zanimiv pogovor o takrat eni najbolj priljubljeni skupini, že prej omenjeni Kelly Family in o pevcu Angelu, ki je bil itak eden najbolj srčkanih pevcev takrat. Spomnim se, kako sem jaz nekje med njunim resnim pogovorom, kot največji poznavalec popularne glasbe, izjavila: "Ah, ne, Backstreet Boys so stokrat boljši kot Kelly Family.":)) Seveda, šestletna smrklja je to zagotovo najbolje vedela.

Bilo je leto 1998. Kelly Family so prišli v Slovenijo. V Ljubljano. In jaz nisem bila tam.

Potem je navdušenje nad Kelly Family počasi izginilo, sestra je začela poslušati Caught in the Act in jaz sem jo pri tem posnemala. A "CITA" obdobje pri meni ni trajalo dolgo.

Takrat sem odkrila stari gramofon in nekaj očkovih plošč. In na ta način spoznala skupino Big Ben in njihove uspešnice. Adijo, Špela in Čao, Mateja pa sta bili itak kar naprej na repertoarju. Slonela je pri šanku z rdečo rožo v laseh, sem dal ji cigareto, sem jo vprašal za ples, ma oštja gospodična in te lepe oči, a ona odgovori: A dej nehi, no!:))

Potem sem svoje raziskovanje očkovih plošč še poglobila in odkrila še dva benda, ki sta me takrat dobesedno vrgla na rit. Prvi se je imenoval Secret Service, drugi so bili rokerji Status Quo. Slednji je bil tudi prvi bend, preko katerega sem spoznala čare rock glasbe.

Kmalu nato sem dobila svoj prvi CD, ki pa v bistvu niti ni bil samo moj, sem ga pa preslušala podolgem in počez. Pravzaprav sta bila kar dva. Jole in Magazin. Sledilo je glasbeno obdobje hrvaške glasbe, ki sem se ga nalezla od svojih staršev. In od Krka, na katerem sem preživela vsake počitnice. Krk. Lepi spomini, tudi na glasbo. Tam sem spoznala glasbo Mladena Grdovića, Miša Kovača, Dražena Zečića in podobnih. In za nekaj časa popolnoma pozabila na rokerja v sebi. Odkrivala sem lepote dalmatinskih melodij in hrvaške popularne glasbe.

In na Krku sem doživela tudi svoj čisto prvi pravi koncert. Petar Grašo, ki je bil v tistem obdobju tako "in". Bilo je noro, nepozabno, super. S sestro sva prepevali, plesali in noreli. Najprej Grašo, potem Goran Karan in nekaj manj znanih skupin.

Potem je prišlo na vrsto najbolj nedefinirano obdobje v mojih osemnajstih letih. Proti koncu osnovne šole. Takrat smo itak vsi mislili, da smo največji frajerji, poslušali smo vse, kar smo našli v revijah svojih starejših sester. Privlačiti so me začeli predvsem latino ritmi - Enrique Iglesias in Natalia Oreiro sta bila med mojimi najljubšimi. Danes to vsekakor nista več:)

K sreči sem se proti koncu prvega letnika srednje šole streznila in krenila na stara pota - hrvaške melodije. Cele dneve sem poslušala hrvaški Narodni radio, pa radio Ludnica in mislim, da sem postavila rekord v učenju tekstov Dražena Zečića na pamet. To sem lahko tudi dokazala na enem njegovih koncertov v Sloveniji. Zečić, Cetinski, razne klape - takrat je bilo to zame sveto. In še danes imam rada takšne melodije, priznam. Ker imam nanje lepe spomine. Takrat sem bila na še enem koncertu, ki ga ne bom nikoli pozabila. Spet na Krku. Pel je Jole. In jaz sem znala na pamet vse njegove pesmi. Z njim sem kasneje tudi spregovorila nekaj besed in nekje na računalniku imam celo najino skupno fotografijo, ki pa ni ravno najboljše kvalitete:)

Nato je sledilo obdobje, ko nisem poslušala ničesar drugega kot hrvaško skupino Koktelsi. Lepi spomini. Na njihov koncert in na naše prvo srečanje in na trenutek, ko sem jih prvič videla v živo in jih gledala iz oči v oči. In se z njimi pogovarjala. To je bil koncert, ki je do sedaj verjetno najbolj zaznamoval moje glasbeno življenje, ker je bilo res noro. Čeprav nekaj časa ni bilo elektrike, čeprav je bila takrat nevihta, čeprav bi se skoraj zrušil oder in čeprav so morali fantje koncert zaključiti predčasno, mi bo za vedno ostal v lepem spominu.

In končno - tisto obdobje, ko sem se našla, ugotovila, katera glasba je zame. Rock N'Roll. Stari rock. Sedemdeseta, osemdeseta, zgodnja devetdeseta. Kiss, Aerosmith, Status Quo, Metallica. In Guns N'Roses. Pištole in vrtnice. Čeprav načeloma nisem izbirčna pri glasbi, poslušam pač skoraj vse, sem prepričana, da v meni prevladuje tista rokerska kri. V vsakem izmed nas je nekaj rokerja, le da nekateri tega ne odkrijejo pravočasno:) In moje mnenje je, da roker nisi v črni raztrgani majici in dolgimi mastnimi lasmi, s pivom v roki. Roker si pač v srcu.

Ker je Axl Rose najboljši pevec. Ker so Guns N'Roses najboljši bend. Ker jeseni pridejo v Zagreb. In ker si ne bom odpustila, če bom zamudila ta koncert.

Dva koncerta sem že zamudila. Pred nekaj tedni skupina Kiss, jutri še Deep Purple. Tretjega ne bom.