Ne morem si kaj, da ne bi svoje odločitve najprej podkrepila s pogledom v zgodovino našega naroda.

 Vsi vemo, da so se Slovani na naše ozemlje naselili v 6. stoletju v dveh sunkih - prvi datira okrog leta 550, drugi pa približno dve desetletji kasneje, ko so se s tega prostora umaknili Langobardi, poleg Slovanov pa prišli še Avari. Tako so že od začetka tako Panonski kot Vzhodnoalpski Slovani spadali pod oblast avarskih kaganov. Šele ko je njihova oblast začela slabiti, so Slovani ustanovili relativno avtonomno krajino Slovanov, ki je kasneje začela delovati pod vodstvom kralja Sama. Po razpadu Samove plemenske zveze leta 658, je prišlo do ustanovitve mnogo manjše Karantanije.

S strani Bavarcev pokristjanjeni kneza Borut in Gorazd ter nečak Hotimir, so bili poslani zaradi prošenj Slovanov Bavarcem za pomoč proti podrejanju Avarom. Med vladavino Hotimirja se je začelo pravo pokristjanjevanje, kar pa je sprožilo tri velike upore. Vmes je nastala še ena država Slovanov, imenovana Karniola. Tri desetletja kasneje so Bavarci doživeli poraz proti Frankom, kar je pomenilo, da Karantanija z Bavarsko odslej spada v veliko Frankovsko državo Karla Velikega. Slovanski knez Ljudevit Posavski se je s Karantanijo temu uprl, upori pa so bili zadušeni, zato so slovanske kneze zamenjali frankovski grofje.

Ozemlje Spodnje Panonije je nato spadalo pod Pribino, njegov sin pa se je kasneje uspel iztrgati frankovski nadoblasti. Sledile so vključitve naših pokrajin v tako imenovane "marke", iz teh mejnih krajin pa so se v okviru Svetega rimskega cesarstva izoblikovale pokrajine Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriška, Trst in Istra. Nato so te pokrajine nekaj časa spadale pod češkega kralja Otokarja II., kasneje pa so jih prevzeli Habsburžani. Ti so bili začasno ogroženi zaradi Celjskih grofov, ko pa je umrl zadnji grof Ulrik II (1456), je prišlo do vojne. Prav tako so potekali boji zaradi Friderika III., ko se je šlo za dediščino ogrske krone. Uspešno se mu je upiral kralj Matija Korvin, po njegovi smrti pa je Slovensko ozemlje zasedel Maksimilijan Habsburški.

V 15. in 16. stoletju je prihajalo tudi do turških vpadov, ki so na tem območju povzročili veliko krivic in naslija. Zaradi nezadovoljstva je prihajalo tudi do kmečkih uporov, ki so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do 18. stoletja. Po razvoju protestantizma je priško do protireformacij, ki so zatrle skoraj vsakršno ustvarjanje v slovenskem jeziku. Katolicizem je prepovedal naša Abecednik in Katekizem, Zimske urice in Dalmatinov prevod Svetega pisma. Za slovenski razvoj je pomembna vladavina Marije Terezije, ki je uvedla mnoge reforme, med drugim tudi šolsko.

Ob koncu 18. stoletja so naše področje dosegle posledice francoske revolucije, Napoleon pa si je z boji proti Avstrijskem cesarstvu izboril slovenske pokrajine. Ustanovljene so bile Ilirske province, izboljšan je bil položaj Slovencev, razvile pa so se prve ideje o samostojni državi Slovencev. Sprožilo se je gibanje ilirizem, razviljala sta se pesništvo in slavistika. V pomladi narodov (1848) je nastal političen program "Zedinjena Slovenija", vendar ni bil sprejet. Nastala je Avstro-Ogrska, ki je določila, da Prekmuje spada pod ogrski del, po izgubi vojne s Prusijo in Italijo pa so Beneški Slovenci spadali pod slednjo. Sledilo je obdobje slogaštva, ko so Slovenci zahtevali uvedbo trializma, do česar pa (seveda) ni prišlo. Mnogim je na misel prihajala celo opustitev slovenščine.

Prva svetovna vojna je Slovenijo močno prizadela s Soško fronto in londonskim sporazumom, kasneje pa se je v boju za obstanek povezala s Srbi in Hrvati. To je uspelo leta 1918 po porazu centralnih sil in Avstro-Ogrske. Sledil je plebiscit za južno Koroško, kar je nedvomno najhujši poraz v zgodovini Slovenije, Jugoslovanske čete so na srečo zasedle Prekmurje, rapalska pogodba pa je oklestila Slovenijo za celoten zahodni del, ki je od tedaj pripadal Italiji. Po letu 1929 se je Država SHS preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, ki je prebrodila drugo svetovno vojno, okupacije s strani Italije, Madžarske in Nemčije, nato pa še povojne poboje in s primanjkljajem ozemlja na račun Italije.

FLRJ je nastala leta 1945 po sestanku v Jajcu, temeljila pa je na blagi obliki socializma. Leta 1963 se je preimenovala v SFRJ, Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo. Ta je imela začasa več desetletij Jugoslavije vodilno vlogo v državi, bila je najbolje razvita z najboljšo delovno disciplino, kar pa je krepilo njeno samozavest. Velik delež dobička je usmerjala v južnejše države Jugoslavije in jim pomagala pri razvoju. Vmes je Slovenija izgubila pomembni mesti Trst in Gorico, Istra pa je postala hrvaška. Po smrti Josipa Broza Tita (1980) je šlo vse samo še navzdol. Mnoge verske in narodnostne razlike so počasi privele na plano, država pa je bila tik pred bankrotom zaradi velikih količin denarja, ki si ga je v najboljših časih sposojala od zmagovalk druge svetovne vojne.

Država se je zelo dolgo odločala za samostojnost, saj je zagovarjala federalizem proti obstoječemu centralizmu. Slovenski intelektualci so leta 87' v 57. številki revije Nove prestavili svoj narodno-politični program in za to tudi bili obsojeni. Ker so bile možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, je prišlo do objave Majniške deklaracije, ki je predvidevala (in zahtevala) osamosvojitev Slovenije. Decembra leta 90' je potekal še plebiscit, s čimer pa se nista strinjali predvsem Srbija in JLA. V desetdnevni vojni je Slovenska teritorialna obramba premagala Jugoslovansko Armado, ki se je umaknila iz Slovenije. Boja za Samostojno Slovenijo je bilo konec.

Mnogi pravijo, da je bilo samostojnosti konec z vstopom Slovenije v EU (2004). Mej med državami članicami praktično ni, naše valute (tolarja) že dolgo ni več, globalizacija pa poteka širše kot kdajkoli prej. Kam torej plujemo?

 Vidite, kar vidim jaz? Dejstvo je, da smo Slovenci hlapčevski narod.

Če nam pred tisočletjem in pol sulice, kladiva in cepci niso omogočali svobode in tega, da bi nekdo imel dovolj moči, da z roko udari po mizi in zahteva, da naj nas končno pustijo pri miru, se to vsekakor da storiti danes. V zadnjih 1500 letih nam je vladal že vsakdo in prav nikogar od njih ni brigala ne Karantanija in ne dežela Kranjska, še manj pa očitno današnja Slovenija. Izgubili smo Porabje, južno Koroško, velik del Alp, Kanalsko dolino, Rezijo, vso Beneško Slovenijo (do reke Pad), Trst, Gorico in Istro. Ali nam res še ni bilo dovolj? Naših prednikov je bilo pogosto sram govoriti slovensko. Ni jim bilo dovoljeno pisati v slovenščini, se v njej izražati, še izobraževanje je potekalo brez slovenščine. Slovenski narod bi izumrl, če ne bi bilo tistih, ki dajo nekaj na svoj izvor in vidijo za vsem tem še kaj večjega.

Ko smo že mirno sprejeli Koroški plebiscit in odvzem zahodnega dela Slovenije ter se sprijaznili z manjšinami v vseh državah okrog nas, so požgali Trški narodni dom, prepovedali dvojezične table na nešteto območjih in pljuvali po slovenski gimnaziji v Celovcu. Ja, Celovcu, NE Klagenfurtu. Obdržali smo lahko bornih 40 kilometrov obale, razvili luko Koper kot nadomestek velikega pristanišča v Trstu in samo skomignili z glavo. Že celo življenje vsako poletje z družino dopustujemo na Hrvaškem. Kje je enotnost iz časov Jugoslavije? Ne bom govorila o situacijah, ko sem doživela ignoriranje, pljuvanje in kletvice. Nisem pristašica Jugoslavije, a ob tem velikokrat pomislim, da je bilo vsaj s tega stališča bolje.

Sem proti arbitražnem sporazumu.

In se strinjam s tem, da smo Hrvatom za vstop v EU dali najbolj ugodno rešitev. Za njih, seveda. Hrvaška obala meri 5835 km in ima 1185 otokov. Mi imamo 40 km obale, otok pa smo morali prestaviti nekam v Alpe, da ga ne pograbijo tuji kremplji. Dobro, šalo na stran. Vem, da je princip naporna stvar, vendar prav zaradi slednjega niti tistih zadnjih nekaj metrov morja ne bi bila pripravljena servirati našim južnim sosedom. Tisti kisli nasmeški na obrazih Erjavca, Kresalove in Pahorja ob "zmagi" so bili dovolj očitni, da lahko rečem, da je Slovenija spet izgubila. Izid je bil res tesen, a dokončen, in v tem primeru sem (kljub temu, da sem vedno bolj levičarsko nastrojena), držala pesti za desnico.

Rezultat sporazuma me sicer ni presenetil. Hrvati, Italijani, Avstrijci, Madžari, Avari, Ogri, Franki, Francozi, Turki, Bavarci... Sploh ni razlike. Še naprej bomo dajali denar Grkom, se uslužno smehljali večjim in "boljšim" narodom, ter se prepirali zaradi študentskih demonstracij. Sovraštvo morda res ne pelje nikamor, smo pa odličen primer za to, kam pelje nenehno popuščanje. Po liniji najmanjšega odpora bomo poiskali rešitev, ker smo že navajeni živeti s sklonjenimi glavami.

Naj ponovim, kot sem v nekem drugem blogu že stokrat - nisem nacionalistka. Sem patriotinja, ki je ponosna na svoje korenine in na Slovenijo. Ne gojim zamer, a tako očitnih zgodovinskih dejstev, kot so zgoraj navedeni, ne pozabim. Čutim pa, da to poletje na dopustu ne bom doživela precej boljšega odnosa s strani naših sosedov. Pa vseeno - bolje vrabec v roki kot golob na strehi, kajne?

Po drugi strani pa včasih niti s temi 20.256 kvadratnimi kilometri, s katerimi bi se sicer lahko pohvalili, ne znamo dobro gospodariti. Morda bi bilo res najbolje, če bi še malce zmanjšali Slovenijo, da bi okoli nje speljali progo za F1, mastno služili in dosegli, da nas že enkrat nehajo zamenjevati s Slovaško. :))