Ne vem, kaj naj vam napišem v tale poslovilni blog. Skupaj smo preživeli skoraj pol leta in zdaj je pač konec. Ampak tako v življenju je. Ena stvar se konča, naslednja stvar se začne. Nekdo odide, nekdo drug pa pride.

Ne bom rekla, da sem skozi pisanje blogov doživela tisto "razsvetljenje" in sem končno spoznala samo sebe, ker bi lagala. Sem pa vsekakor eno stopničko bližje temu. Ena izkušnja več v življenju. In sem vesela, da sem jo imela priložnost doživeti.

Ko pogledam nazaj... se moram samo nasmejat. Ne vem, zakaj bi točila kakšne solze, pa saj to ni nič takega, če se bo moje bloganje pač končalo. Še tisoče stvari je, ki jih moram narediti! In smejim se tudi zaradi tega, ker sem ugotovila, kakšne nore stvari sem počela skozi ta projekt. Stvari, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi. Včasih sem sama sebe osramotila na teh blogih. Celo skakala sem v pancarjih! In nekajkrat sem bila tudi pošteno jezna. In malo razočarana. Predvsem takrat, ko so se kar naenkrat moji videi znašli na izklopu! Zdaj mi je to sicer za crknit smešno, takrat pa mi ni bilo vseeno...

In to je še ena stvar, ki sem jo pridobila s pomočjo Cosmo mature. Postala sem veliko bolj samozavestna. In naučila sem se tudi, da prvi vtis velikokrat vara. Da moraš človeku dati priložnost, da ga bolje spoznaš in ga šele potem oceniš. Šele zdaj vidim, kako sem se zmotila o nekaterih ljudeh...

Potem pa so tukaj še tista velika pričakovanja. Zdi se mi, da so ljudje od mene včasih pričakovali preveč. Vem, začela sem z nekaj duhovitimi blogi, ponavadi sem bila v svojih blogih razigrana, hudomušna, optimistična. Takšna pač sem. Ampak... včasih pač pride dan, ko se ti nič ne da, ko si slabe volje, črnogled in takrat pač ne moreš napisati ravno duhovitega bloga. Potem pa te z vseh strani napadajo kaj je narobe s tabo, zakaj si tako slabe volje itd. Nič ni narobe, samo... včasih preprosto ni prave motivacije. In včasih preprosto moraš malce stran od tistega, kar ljudje pričakujejo od tebe (več o tem v nadaljevanju:))

No, pa bom vseeno zapisala nekakšen zaključek...

Oziroma bom raje kar citirala Paula Coelha, ki se ob takšnih priložnostih veliko bolje znajde z besedami primernimi za slovo, kot jaz: "Vsak dan naj se vam zdi čudež, kar v resnici tudi je, če upoštevamo, kako hitro nas v našem minljivem življenju doleti kaj nepričakovanega."

Zanalašč ne bom napisala zadnje besede. Ne bom vam še rekla "adijo" ali "zbogom". Ne, ne bom. Ker se bomo še srečali. Imam tak občutek. Kdaj, kje in na kakšen način pa bomo še videli.

Do takrat pa sanjajte, objemajte drevesa, smejte se, tudi če ni nič smešnega, bosi tecite po cesti, glejte filme in stavke ponavljajte z italijanskim naglasom, pojte pod tušem, pojte v avtu, plešite po dežju, namesto zdrave večerje si privoščite čokolado z lešniki, pojdite z vlakom na morje, v slaščičarni naročite pet kepic čokoladnega sladoleda s smetano IN čokoladnim prelivom. Koga brigata tista dva dodatna dekagrama! Privoščite si, delajte tisto kar vam ugaja. Življenje je prekratko, da bi ga porabili za tisto, kar drugi hočejo od nas. Ni treba, da si vedno tisto, kar drugi pričakujejo od tebe!:)