Natanko pred dvema letoma in tremi dnevi sem točno na tej strani napisala svoj čisto prvi blog in od takrat se sploh ni veliko spremenilo.

Še vedno rada gledam filme Jackieja Chana in poslušam Dražena Zečića. Predstaviti se znam v desetih jezikih, še vedno pa si grizem nohte. Ogromno ustvarjam, rišem, slikam, šivam, pa tudi pišem. Še vedno sem optimistka in v vsaki stvari iščem le tisto najboljše, čeprav sem se zaradi tega že velikokrat opekla. Sobe pa še vedno ne pospravljam redno, saj imam veliko raje "umetniški nered", kot do potankosti urejeno mizo.

Rada sem obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada in rada se sprehajam ob Ljubljanici ter brskam po antikvariatu za starimi knjigami. Ja, še vedno sem obsedena tudi z dobrimi knjigami in vonjem po novih in starih listih papirja. Obožujem Nicholasa Sparksa, pa čeprav se zaradi njega včasih zjokam. Rada imam tudi lešnikov sladoled in vanilijev puding. Rada imam dobre filme, dobro glasbo in dobre ljudi, pa tudi smučarske skoke in poker.

Rada berem Shakespearja in Jane Austen, gledam humoristične serije iz 90-ih, se bašem s smokijem in objemam drevesa. Rada imam tudi njega in palačinke s smetano in nutelo.

Ne maram pa rozin v potici, matematičnih enačb in turbo folka. Ne maram hinavskih in vzvišenih ljudi, pa tudi mehiških nadaljevank nimam preveč rada. Real Madrid mi tako ali tako nikoli ni bil pri srcu, po novem pa ne maram tudi tega, da mi vztrajno nagaja računalnik. Nikakor, pod nobenim pogojem, pa ne maram tistih grdih "ušeskov" v knjigah.

Tako, torej. Na zahodu (oz. v mojem primeru na vzhodu) ni ničesar novega. Razen tega, da sem že dve leti dokaj pridna študentka japonologije in južnoslovanskih študijev, kot sem si želela.

P.S.: Nisem si mogla pomagati. Morala sem se oglasiti, vsaj toliko, da na hitro obudim lepe spomine izpred dveh let :)