Vem, da nas kmalu čaka razhod, in da bodo s tem nekatera prijateljstva nekoliko poniknila, druga padla v pozabo in nekatera ostala za vedno. Čeprav nas do konca dnevnega druženja loči res še zelo malo, pa o slovesu še ne razmišljam in še vedno nisem pripravljena pisati o le-tem.

Pogovor o naših štirih letih skupnega druženja pa me je zanesel v razmišljanje tudi doma. Začela sem brskati po fotografijah srednješolskih let na računalniku in zasledila svojo pesniško stvaritev iz drugega letnika.

Bila je ura slovenščine. Obravnavali smo našega izjemnega pesnika Franceta Prešerna in njegovo delo Neiztrohnjeno srce. Uro je vodila študentka, ki je bila na praksi in nam je za popestritev dala nalogo, da napišemo svoji prvi asociaciji na besedi neiztrohnjeno in srce. Moji sta bili truplo in ljubezen. To pa je vodilo v domačo nalogo; iz besed, ki si ju izbral, si moral sestaviti pesem. Zadeva je šla bolj za šalo kot zares, vendar sem doma kljub temu »spackala« svojo teorijo o ljubezni, ki kljub trudu nekako ni povezana s truplom.

Če bi sodili po tej »stvaritvi«, bi lahko trdili, da sem še slabši pesnik kot slikar, kar mi resnično ne gre dobro od rok. Pa vendar sem se odločila, da to srednješolsko umetnino delim z vami :

                                Truplo ljubezni

 Vse se začelo je na prvi pogled,
povabil jo je na kavo in na klepet.
Njuna povezanost se počasi je krepila,
v prijateljstvo in ljubezen se je prelevila.

 Zaupala sta si, drug v drugega verjela,
vse dneve in noči sta sama skupaj ždela.
V oblakih gradila svoje sta vesolje,
magija ljubezni je poskrbela za veliko dobre volje.

Ampak kot morski val,ki se prelomi,
se tudi moški pred oviro zlomi.
Prevara in neizpolnjena pričakovanja
so bile posledica njegovega dejanja.

Potem je sreča izpuhtela,
ljubezen njuna je ovenela,
sanje so potonile,
obljube lažne so se prelomile.

Prevara je močno jo prizadela,
ljubezen je umrla, a rana je skelela
In čeprav še vedno le za njim joče-
vrniti se je nemogoče.

Nekako tako gre torej moja teorija oziroma kar truplo ljubezni. Upam sicer, da znam tudi bolje, če ne, pa upam, da ste se vsaj malo nasmejali nad izgubljenim poetičnim talentom.