Obstaja več vrst gimnazijskih prijateljstev. Nekatera so takšna, ki jim skoraj ne moremo reči prijateljstva, temveč kvečjemu poznanstva in se s človekom srečaš samo na kakšnih obletnicah (ali pa še to ne) ali ga pozdraviš, ko hitiš iz trgovine. Če imamo srečo in voljo, pa se nekatera poglobijo in potem dobiš prijatelje, ki so čez leta ob tebi naprimer ko narediš fakulteto. Ko dobiš prvo plačo. Ko se poročiš. Ko si ustvariš družino in ga/jo tvoji otroci kličejo kar stric ali teta. Ko potrebuješ družbo in daš otroke v varstvo, da si lahko vzameš za jih prost večer. Prav zanima me, kdo bo pri meni imel vlogo te prijateljice (ali prijatelja, konec koncev).

Pa pustimo sanjarjenje še za nekaj časa, sedaj se je treba spoprijeti z novimi izzivi, ki nam bodo omogočili, da stopimo na višjo stopničko v življenju - kar pomeni slovo od srednje šole oz. gimnazije. Pozabila bom tiste manj zanimive in manj srečne trenutke, ki sem v tem obdobju doživela in zaključila v pozitivnem tonu. Spominjala se bom vseh smešnih dogodivščin in izjav, ki so mi popestrile natrpan urnik in delovni teden, za učenje nezainteresirane sošolce, ki so se v našem razredu menjavali iz leta v leto, razrednih zabav, kjer se je zmeraj znalo pripetiti kaj ... zanimivega :),  razrednih izletov ter krajev, kamor smo jo s sošolkami mahnile med vikendom in med počitnicami.

V duhu nostalgije sem sestavila deset kolažev fotografij preteklih štirih let (in te si sledijo v približnem kronološkem zaporedju), mogoče se celo najdete na kakšni izmed njih, zato le poklikajte po galeriji.

Vendar ti razprostreš roke
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
Ptice, ko vzlete.
- Dane Zajc

Patricia