Pa je vesolje uporabilo vse svoje zakone in mi začelo dokazovati nasprotno. Bolj kot se informiram o svetu, bolj kot spoznavam različne ljudi, bolj se mi dozdeva, da dobrota in empatija nista nekaj, kar ima opraviti z genetskim ključem naše vrste. Ljudje brez zmožnosti empatije, ljudje z nadnaravno sposobnostjo ignorance, ljudje nezmožni vpogleda vase ... človek, ki dobi zaradi umora treh mladih 10 let v zaporu, kjer bo živel na državne stroške, poboji tisočih in tisočih psov kot rešitev za ''čiste'' ulice, vsa kri, ki je prelita, da pride nafta v naše avtomobile, prezir do nam drugačnih ljudi ...  

Moje upanje v napredek v zavesti ljudi se je precej omajalo in zato ne morem mimo takšnih stvari, ne morem biti tiho, ne morem ne-kritizirati, ker bi rada verjela, da se bo ta nonsens iztrebljanja lastne in drugih vrst končal že enkrat. Tu sploh ne gre več za naravno selekcijo, ljudje smo postali en gigantski virus, ki jé vse, kar mu pride pred njegove ne-ve-več-česa lačne oči in izkorišča vse, kar najde, da se lahko potem pomakne ''naprej'', bolje rečeno, drugam. V prepričanju, da smo višek vsega kadarkoli nastalega v vesolju in da si stvar zaslužimo samo zato, ker se je pojavila pred našimi očmi, težimo k tem, da bi držali vse niti v svojih rokah in se skorajda igramo boga. In mogoče še ne težimo toliko k nadzoru nad vsem, kot to, da smo prepričani, da imamo vso pravico do tega in si lastimo celo stvarstvo.

Pritožujem se, vem, ampak navsezadnje je upor gonilo napredka. Zavračanje obstoječih norm lahko privede to premika, konec koncev - če to ne bi držalo, bi ljudje še vedno živeli v jamah ali pa bi se ustavili v temi srednjega veka. Pritožujem se, ker je slepote na tem svetu že tako in tako preveč in še vedno hočem verjeti, da se bodo določene stvari premaknile naprej.

Do takrat pa bomo še naprej trgali vsak v svojo stran zibelko našega obstoja, odžirali sosedu kruh in zemljo, nemočnim odvzemali preostalo dostojanstvo, iztrebljali vse, kar smo sami ocenili, da nima smisla bivati na tem svetu.
Zatiskajte si oči, če si jih hočete, jaz si jih ne bom, nočem se zabubiti v svoj mehurček udobja in oglušeti za zvoke, ki prihajajo iz sveta. Ker en svetel snop upanja pa kljub vsemu ostaja.

Upam, da tokrat ne dobim še hujše ''zaušnice''.

Patricia