Sama znam, da sem se ravno odpravila pripravljat za valeto. Bil je že temen večer. Tako pozno sem se šla pripravljat, ker sem nekaj čutila..že dolgo... A ker je bila že skoraj noč sem si rekla: "Ne bodi bedasta, vse je v redu, gremo se pripravit, ker bo jutri krasen dan!"

Naša valeta

Ravno tisti trenutek so se moji vrnili iz jahanja in soseda je videla, da smo doma, zato je prišla...in povedala kaj se je zgodilo...

Kar je sledilo raje ne bi opisovala...jok, groza, strah... Naslednji dan smo vsi prišli v šolo...sploh nismo vedeli kaj in kako... Cela šola je bila zavita v tišino, Mitjo so vsi poznali...

V glavnem...škoda besed in odpiranja ran... Valeto smo seveda odpovedali, rože, ki so bile namenjene mamicam, pa smo odnesli na pokopališče.

Generalko je zamenjal sprehod do vežice, valeto je zamenjala žalost, podelitev spričeval, nagrad, pohval..je zamenjal pogreb.

Takšna je bila naša "valeta"... Ni pustila samo groznih spominov..dejansko sem veliko sošolcev zadnjič videla na pogrebu :( Vse prej, kot lepo slovo..

Največja groza...

...je prišla še veliko pozneje...ko sem bila na kresovanju in mi je Mitjin (malo opiti) stric kar naenkrat pod nos pomolil slike...slike, ki jih še danes ne morem pozabiti...in si želim, da jih ne bi nikoli videla..Šivi na glavi, bled obraz, nem izraz na obrazu, zaprte oči, bela notranjost zadnje postelje...

Propadli načrti

Tudi načrtovane proslave za konec osnovne šole na Kolpi ni bilo...kje pa, saj zase nismo vedeli! Prav tako se ne moremo dobiti na "obletnici valete"... Vse je šlo v nič. Ostali so samo mračni spomini in solze.

In za to mi je zelo žal...upam, da se bomo letos po maturi uspeli kaj dogovorit...za kakšno srečanje morda? Upanje umre zadnje!

V uteho mi je misel, da je moj sošolec živel mnogo bolj polno življenje, kot marsikdo, ki dočaka 50 let. Bil je motokrosist z zelo lepimi rezultati, bil je priljubljen in imel veliko prijateljev... In zelo dobre starše, ki so na koncu vsakemu med nami namenili lepo misel, prigodo iz šolskih klopi, ki jim jo je povedal sin. Vsakega so se spomnili.

In vsak 13. junij....

...je pri meni namenjen spominu na Mitjata. Spominjam se tudi lepih trenutkov, sploh tistega dne, ko smo šli "kolektivca" ali, ko me je videl na skuterju - še vsa zelena sem bila čisto trda in me je zbadal zaradi tega in vsi smo se smejali. Res...bili smo zakon razred... :)

Včasih...

...si želim, da bi bilo spet tako. Sploh na 13. junija. Da bi imela spet toliko dobrih ljudi okoli sebe in toliko prijateljev...

Ampak treba je gledati naprej! In tudi to si rečem v takih trenutkih! Upam, da je srečen tam, kjer je in nas gleda in se smeji :))

Mitja r.i.p!