Če bi naštevala anektode, v katere so me pahnile vse te dobrote, bi rabila kar veliko časa. Sama sem namreč veliki sladkosned in bi za dobro sladico naredila marsikaj.

Lani poleti smo se sredi največje vročine s sestro in prijateljico Katjo spravile na kolesa in se od doma odpravile v 17 km oddaljene Radence, in to vse zaradi ene sadne kupe. Sicer so sadne kupe v slaščičarni Tropicano oz. pri Đemoju po domače najboljše tu okrog (vsaj za moje pojme), ampak jih je malo takih, da bi se popoldne ob 15.oo v največji vročini za to sadno kupo peljali tako daleč, za povrh vsega pa še s kolesom.

Prejšnji teden sva se z Manuelo z rolerji podali iz Radenec do Gornje Radgone in to vse zaradi strašanske želje po tiramisuju, ker je tam najboljši. Na koncu sva si pa itak premislile in se odločile za sadno kupo, saj sva si zaželeli osvežitve s svežim sadjem. Še dobro, da je Niko iz Gornje Radgone, da naju je nato peljal nazaj v Radence, saj se je kar precej ohladilo, pa še stemnilo se je. Ali se je splačalo, vse za sadno kupo :)

Po XXL kokicah v torek v kinu, ki sva jih imeli sicer skupaj s sošolko, sva se odpravili na kavo in sladkosneda kot sem, sem si zaželela panna coto. Slano in sladko, prava kombinacija, še posebej za moj želodec, a važno je to, da sem jaz jedla panna coto.

Veliko je še teh zgodbic, a časa premalo, da bi vse zapisala, a očitno je, da bi naredila za dobro sadno kupo ali pa še boljše - panna coto- vse, kar je v moji moči, le da željeno dobim.

Moje življenje je sladko že zaradi Nikoja, a sladice ga še bolj "pocukrajo" :)