Začetno pomoč jim omogoči bankir Muhamad Junus, ki se ne more sprijazniti s tem, da se prebivalci ne morejo prebiti iz začaranega kroga revščine. Meni namreč, da za to nista kriva ne lenoba ne neinteligentnost, temveč le pomanjkanje kapitala. Prav zato Muhamad Junus trdi, da bi morala posojila postati vsesplošna pravica ljudi.

Nobelova nagrada

Muhamad Junus je bogat človek. Banka, ki jo je ustanovil v Daki, glavnem mestu Bangladeša, prinaša dobiček že več kot 20 let. Zasluži z obrestmi, ki jih morajo plačevati stotisoči revnih žensk sodelavcem banke Grameen. Banka ni še nikoli kakšni stranki v stiski spregledala dolga. Dolga leta je bil Junus kandidat za Nobelovo nagrado. Leta 2006 jo je dobil. Za gospodarstvo? Ne, za mir.

... za dajanje mikro posojil

Koncept profesorja ekonomije iz ene najrevnejših držav sveta se imenuje mikrofinanciranje.

Ideja, ki so se ji sprva le posmehovali, se zdi konservativnim ekonomistom še danes tako nepojmljiva kot mehaniku kvantna fizika.

Junus namreč posoja denar ljudem, ki jih v drugih bankah odslovijo že na vhodu.

Posojila so tako majhna, da drugi posojilodajalci zanje ne bi vzeli niti svinčnika iz predala.

Boljše stranke so ženske

Muhamad Junus ima za stranke raje ženske, pa čeprav v tako tradicionalni muslimanski državi, kot je Bangladeš, večinoma nimajo delovnih izkušenj. Da zagotovi pravočasno plačilo majhnih obrokov, pošlje k strankam vsak teden na tisoče sodelavcev z rikšami na kolesih, z mopedi ali peš po vsej deželi.

Obresti in plačilo obroka poberejo kar osebno pri dolžnikih.

Ali lahko kaj takega po vseh pravilih posojilne ekonomije sploh deluje?

Danes Muhamad Junus v 2000 podružnicah banke zaposluje 18 tisoč ljudi. Kupčije sklepa z več kot šestimi milijoni družin, ki skoraj brez izjeme živijo v revščini. Samo v letu 2006 je s skupno 800 milijoni dolarjev financiral na tisoče majhnih perutninskih farm in pridelovalcev riža, omogočil pa je tudi nakup številnih šivalnih strojev ali čajnic na robu ilovnatih poljskih poti v bangladeških vaseh.

98,4 odstotka posojenega denarja skupaj z obrestmi dobi nazaj pravočasno.

Pa je res tako preprosto?

“Dolga leta je trajalo, preden smo lahko izpolnili vse pogoje,” pripoveduje Muhamad Junus. “Stranke smo morali pripraviti do tega, da z lahkoto ostanejo poštene.”

Očitno je, da mu je uspelo. In kar je še lepše, na koncu imajo korist prav vsi.  Celo tisti, ki sploh niso najeli posojila in še vedno delajo za dnevno plačilo, saj se je to v nekaj letih povečalo tudi za petkrat. V bangladeških vaseh se je namreč podražila tudi delovna sila, ker ljudje svojo energijo raje usmerijo v lastno mini podjetje.

Dobrotnik ali le bankir?

Morda je torej prijazni, sivolasi mož, ki je na zvezkih s seznami o navzočnosti upodobljen v pozi preroka, na koncu v prvi vrsti dobrotnik?

“Ne, sem predvsem bankir z občutkom odgovornosti.”

Toda vsaj bojevnik za pravice žensk?

“Tudi za to obstajajo ekonomski razlogi. Dokazano je, da ženske preprosto več potegnejo iz posojil, ker so navajene shajati s pičlimi zneski.”

Torej nesebičen pridigar zdravega življenja?

“Zakaj nesebičen? Če je stranka zdrava, bo tudi banka imela kaj od tega.”

Medtem je ideja iz Bangladeša spremenila življenje že 100 milijonom družin po svetu. OZN je leto 2005 poimenovala za leto mikroposojil. Muhamad Junus pogosto predava o svoji viziji: do leta 2030 bi rad premagal revščino na svetu.

Nova vrsta človekove pravice – pravice do zaupanja in posojil.