Generaciji današnjih srednješolcev se mora zdeti naravnost neverjetno, da je do leta 1990 večina ljudi ohranjala stike le s pismi ali telefonskimi pogovori, sredstva množičnega sporazumevanja pa so bila takrat radio, televizija, knjige in časopisi.

Še korak dlje v času nazaj, pa je bila slika še veliko bolj pestra ...

Prva sporočila

Pred mnogo stoletji ni bilo niti tega.

Ne telefona, ne radia in ne televizije.

Takrat so se ljudje na dolge razdalje sporazumevali prek pisem ali pa so pošiljali sporočila s pomočjo zastav, dimnih signalov ali bobnov.

Dimni signali niso omogočali zasebnosti, saj so jih lahko vsi videli. Zato so se v preteklosti pred radovedneži branili z zapečatenimi pismi ali pa celo s skrivnimi pisavami, ki so jih drugi zelo težko razvozlali.

Misel, ki traja

Pri pismih je bilo in še vedno je nadvse koristno tudi to, da se ga je dalo spraviti in ga prebrati tudi pozneje, kar pa ni mogoče pri telefonskem pogovoru ali sporočilih, poslanih z zastavicami ali bobni.

No, podobno kot navadno pismo pa lahko shraniš tudi elektronsko pismo in si ga natisneš, ko si tega zaželiš.

Hitro kot blisk

Elektronska pošta potuje poleg tega tudi izjemno hitro – prispe že nekaj sekund zatem, ko si jo poslala, in to tudi na drugi konec sveta, medtem ko bi za pot z letalsko pošto takšno pismo potrebovalo nekaj dni, z ladijsko pa celo nekaj tednov.

Eden od načinov hitrega sporočanja so dandanes tudi besedilna sporočila SMS, pa tudi vizualna MMS sporočila, pa tudi instantna sporočila prek ‘massenger’-ja, klepetanja prek facebook-a, twitter-ja ...